Za seboj imate izjemno poslovno pot. Kako in kdaj se je začela?

Že od malih nog so mi vcepljali v glavo, da je delo vrednota in da le z delom lahko tudi kaj zaslužim. Spominjam se, da sem prvi denar zaslužil še kot ministrant, za časa osnovne šole pa sem v nekdanji Iskri pomival stekla. Tudi pri nas doma sem veliko delal v delavnici ali pa pometal ceste. S pomočjo stare mame sem se naučil, da sem začel voditi evidenco prilivov in odlivov zasluženega denarja. Ta, sedaj že skoraj pol stoletja star zvezek, imam še danes doma.

Zanimivo: že v osnovni šoli ste delali, kar je danes skoraj nepredstavljivo.

Da, in najbolj zanimivo pri tem je, da sem že tedaj, kar sem imel viška denarja, kupoval nemške marke. V prvem letniku srednje šole sem začel delati ob popoldnevih v orodjarski delavnici pri lokalnem obrtniku. Tudi po sto ur sem napravil na mesec in včasih sem v mesecu zaslužil toliko kot mama v Iskri. Nato pa sem pri okoli sedemnajstih letih odprl popoldansko obrt in začel pri nas doma delati podložke za oljni karter. Odkupovalo jih je  podjetje iz Ljubljane. Tako sem pri 18-letih služil že več kot mama ali oče. Tedaj sem odšel v vojsko, ampak to na posel ni imelo toliko vpliva, kajti podložk sem naredil toliko na zalogo, da jih je odjemalec imel dovolj, čeravno sem služil domovini.

Vi ste letnik 1964, torej govoriva o osemdesetih letih, kajne?

Tako, ja. Po vojski sem se zaposlil v Iskrini orodjarni, od tam pa sem odšel v prototipno delavnico, kar je bilo zame zelo dobro, saj je ponujalo večji ustvarjalni izziv. Takrat sem že toliko zaslužil, da sem si lahko kupil motor Suzuki 750, kar so bile mokre sanje vsakega mladega fanta. Začel sem se družiti z motoristi, od katerih jih je bilo veliko tudi takih, ki so delali onkraj meje. Spoznal sem svet zunaj in njegove trende in hkrati videl, česa vsega pri nas primanjkuje.   

Torej ste začeli švercati, kot pravimo?

Enkrat tedensko sem začel hoditi v nemški Muenchen in vozil robo v skladišče pri italijanski meji. Od tam so mi jo prepeljali čez mejo obmejni Slovenci in jo pustili v skladišču na Črnem kalu, kamor sem odhajal dvakrat tedensko in jo vozil v Horjul. To so bile majice, kavbojke, praški, bela tehnika… ogromno različnih stvari. Povpraševanja je bilo toliko, da mu nisem mogel zadostiti. Ta isti princip sem ubral, ko je v Iskri začelo primanjkovati repromateriala v povezavi z žarnicami, orodjarskim orodjem in drugimi zahodnimi novimi izdelki - te so potem v razvoju pregledali in kar se je dalo, se je kopiralo za jugoslovanski in vzhodnonemški trg. Država ga zaradi časov in okoliščin v katerih smo živeli, ni smela uvoziti po redni poti, zato sem ga uvozil po liniji Nemčija – Italija – Črni kal – Horjul in tako priskrbel Iskri, da je lahko delala naprej.

Če se ne motim, ste imeli tudi vulkanizersko delavnico – eden prvih na vašem koncu.

Odprl sem jo pri devetnajstih letih, zraven pa sem imel še vedno »štanc-mašino«. Večinoma so mi pomagali študentje, sam sem nastopal predvsem kot organizator dela. Takrat sem bil še vedno v Iskri in sicer sem zasedel mesto v orodjarni, malo kasneje v prototipni delavnici in nazadnje v nabavni službi. Na mojo pobudo smo kupili prvi kamion, s katerim sem potem nabavljal in dostavljal blago po celi Sloveniji. Mogoče še to zanimivost: ko sem bil star 21 let, sem prevzel za eno leto vodenje diska v Horjulu. Za razliko od mojih predhodnikov, ki so pijačo kupovali v bližnjem Mercatorju, sem sam raje kupoval kar neposredno v Unionu. Razlika je bila ogromna -  v vikendu sem zaslužil toliko kot povprečen delavec v Iskri.

Potem ste odprli trgovino na Drenovem Griču.

Leta 1989 sem v sodelovanju z Iztokom Škofom in Zdravkom Kogovškom odprl novo firmo, Blagomix d. o. o. Začeli smo obnavljati Kavčičevo štalo na Drenovem Griču za potrebe trgovine in skladišča, a že kmalu po obnovi sta partnerja nekako dvignila roke od projekta, ker jima trgovina ni bila tako blizu kot meni. Razšli smo se sporazumno, sam se ju izplačal. V trgovini sem imel čisto vse: od ribniške suhe robe do videokaset in oblačil – zato tudi poimenovanje trgovine »Blagomix«. Naj povem, da se je komaj dva meseca po odprtju trgovine začela slovenska osamosvojitvena vojna in tank JLA je zaradi okvare zapeljal tako rekoč v mojo trgovino – poškodoval je fasado. Spominjam se, da je takrat več mesecev vladala nekakšna psihoza in trgovina je res preživljala težke čase.

V devetdesetih vas je Vrhnika in širša okolica poznala kot očeta blagovne znamke Black Jack. Skoraj ni bilo človeka, ki ne bi nosil kavbojk s tem napisom.

S to znamko sem začel leta 1991, ker sem doumel, da bomo razpoznavni le z lastno blagovno znamko. Kasneje sem jih dodal še več: Skipper, Blue Star … Vsaka znamka je bila namenjena določeni ciljni populaciji kupcev. Uporabljali smo – in jih še vedno – dobre materiale in včasih me je prav razžalostilo, ko nekateri niso znali ceniti domačih izdelkov.

Vi ste bili ena redkih trgovin, kjer se je dobilo obleke tudi za nekoliko obilnejše.

Vedno sem se trudil dobiti povratni odziv s strani kupcev, zato sem z njimi rad komuniciral. Da ni bilo hlač, majic in podobnega za obilnejše, je bilo dejstvo, a ne vem zakaj se ni nihče lotil tega. Mi smo izdelali na desetine in desetine tovrstnih majic ali pa hlač z dolgimi hlačnicami za višje stranke. Skratka, obstajale so neke niše, ki jih še ni nihče zaprl.

Danes je izvorni kraj večine oblačil Kitajska, kdaj ste se pa pri vas začeli spogledovati z njo?

Sredi devetdesetih sem začel hoditi na Kitajsko, kar je bilo za tiste čase zelo drzno dejanje. Priznam da zaradi jezikovne prepreke ni bilo lahko, a mi je uspel preboj, da smo od tam začeli naročati blago in gotove izdelke. Sredi devetdesetih sem na Vrhniki, v bivši vojašnici, kupil del objektov, z namenom da zgradim novo trgovino. Odprli smo jo leta 1997, ko sem bil star 33 let, čez tri leta pa smo ji dodali še prizidek oziroma to kar je danes v steklu. Ta na novo prizidani del je odprl nove poslovne priložnosti, od frizerskega do razstavnega salona.

To s Kitajsko je bilo v tistem času kar drzno dejanje.

Moram povedati, da mi je trgovanju s Kitajsko veliko pomagal Wolfgang Kitzmueller iz Salzburga, ki je uvažal ogromne količine – neprimerljive z menoj. Zelo mi je zaupal in dovolil, da sem uvažal preko njega, hkrati pa, kar je najpomembneje, mi je dal pol milijona mark limita – torej odloga plačila. To mi je omogočilo velik preboj in za to sem mu še danes hvaležen.  

Danes imate poslovne prostore v Logatcu, kako to? Zakaj ne na Vrhniki?

Manjkal nam je prostor za skladišče, vrhniška cena zemljišča pa je bila za tovrstno dejavnost predraga, zato smo se selili v Logatec. Poleg tega sem tam lahko v Logatcu uresničil še dolgo časa tlečo željo v sebi po poligonu za avtomobil in motorje. Veliko sem predirkal in prevozil, včasih tudi neodgovorno in lahko rečem, da je še sreča, da sem danes živ. Zato sem hotel ljudem s poligonom dati možnost, da se znorijo ali pa naučijo pravilne vožnje. Poligon sem uradno odprl 5. 6. 2004, točno na moj 40 letni rojstni dan . Kasneje, leta 2009, smo v Logatcu odprli še poslovni objekt.

Ampak to še ni bila dokončna oblika poligona.

Ne, seveda ne. Po etapah smo ga asfaltirali, prirejali raznovrstne dirke – od avtokrosa do driftanja, dokler nismo končni naredili poligon varne vožnje, ki je danes popolnoma primerljiv z evropskimi.

Koliko ste pa vložili v Logatec?

Takole na palec, ampak res zelo na palec, okoli 5 milijonov ali še celo več.

Po selitvi v Logatec ste svoj prodajni program povečali.

Da, začeli smo prodajati talno oblogo, sončne kolektorje, toplotne črpalke, tuš kabine … Res smo zelo povečali program.

Potem pa kot bi se ujeli v past: kaj pa zdaj? Imeli ste vse, kar ste načrtovali. Nov izziv je bilo župansko mesto, torej nekaj kar je popolnoma drugačno od gospodarstva.

Res je, firma je stalno rastla in iskal sem nove izzive, zato sem prisluhnil pobudi, da naj kandidiram za župana. Izvoljen sem bil leta 2008 in na tem mestu ostal dva mandata. Lahko rečem, da je bilo to obdobje posebno: odprl se mi je svet, ki funkcionira popolnoma drugače od gospodarstva. Zelo težko je bilo preklopit v razmišljanju in dvomim, če sem sploh kdaj popolnoma preklopil. V gospodarstvu je tako: če delaš, boš zaslužil, sicer boš lačen. V javni upravi pa je zaslužek kar samoumeven. Zato sem tudi  v času mojega županovanja nadaljeval, kot sem najbolje znal, torej da je občina delovala kot delujejo podjetja v gospodarstvu, racionalno, stroškovno učinkovito  in s premislekom glede investicij. Finančnih sredstev ob začetku  ni bilo, poravnati je bilo potrebno še določene obveznosti iz preteklosti, kljub vsemu pa smo poslovanje dvignili na zavidljivo raven, kar lahko dokažem z zastavljenimi projekti in sredstvi, ki so bila na voljo za projekte ob zaključku mojega županovanja. V času mojega mandata smo uspeli dobiti evropska sredstva, prav tako pa je bilo že takrat dogovorjeno celotno financiranje izgradnje čistilne naprave v Horjulu. Verjamem, da se je moje učinkovito delovanje sedaj pokazalo v pravi luči. Svojemu nasledniku sem tako zapustil dobro popotnico.  Vsi projekti, ki se realizirajo v tem mandatu,  so bili v  mojem mandatu  že v fazi izvedbe ali pa so za njih bili izdelani projekti (čistilna naprava Horjul, ureditev učilnic v šoli, nova povezovalna pot med šolo in vrtcem), predvsem pa najpomembnejše, za vse te projekte so bila v celoti zagotovljena tudi finančna sredstva, ki se sedaj le še črpajo.  Lahko rečem, da sem kot župan dal mojemu nasledniku dobro popotnico: pripravil sem nekaj projektov, ki so čakali na realizacijo, na računu občine pa je nanje čakalo za tri občinske proračune denarja. Na žalost pa vidim,da je tudi občina Horjul zopet prešla na državni sistem zapravljanja javnega denarja  in deli denar na podlagi političnih in osebnih interesov, kar se mi zdi neprimerno, predvsem pa mi je žal, da politika vstopa v našo dolino in nam jemlje podjetnost, ki je v tej dolini ne manjka. Občina Horjul je v svojih 20 letih delovanja doživela velik razvoj, zato bi bilo prav, da se tako tudi nadaljuje. Vse to me vodi v razmišljanje,da bom zopet kandidiral za župana in bom prekinil ta trend,osebnih in političnih interesov.

Nazaj v firmo ste se vrnili leta 2014.

Težko je voditi tako veliko firmo in biti hkrati še župan. Meni se je poznalo, da je strma rast upešala oziroma se začela kotaliti proti dnu. Zato sem moral pošteno poprijeti za vajeti, da smo firmo postavili nazaj. Z elanom, dobrimi sodelavci in nekaj sreče smo potem v parih letih uspeli narediti več kot prej v desetih letih ali več. Tako smo popolnoma modernizirali poligon varne vožnje in dobili koncesijo s strani države. Postal je eden najsodobnejših  malih poligonov v Evropi. Veliko truda sem vložil v projekt nabave in prodaje nekdanjega objekta SCT na Brnčičevi. S tremi partnerji smo ga kupili in nato pripravili za obrtno cono, nakar sem sam svoj delež prodal in izstopil iz tega projekta.

Srečamo pa vas tudi Presadu, nekdanji tovarni sadnih sokov.

V Gabrovki sem kupil Presad v stečaju, gre za okoli 20 tisoč kvadratnih metrov površine. Tam nameravam zgraditi več stanovanj, hkrati pa območje nameniti za poslovne dejavnosti zainteresiranih. Drug projekt pa je nakup objekta SCT v središču Ljubljane, ki ga bom prelevil v hotel – odprt naj bil do konca leta in bo imel okoli 2000 metrov površine.

Kako pa je z blagom, s katerim ste začeli? Verjetno je v času globalizacije težko konkurirati cenam H&M, C&A in podobnim.

Res je, zato se počasi odmikam od dejavnosti z blagom v smislu klasične prodaje končnim kupcem. Zato smo začeli delati na temu, da ponujamo oblačila firmam, kot na primer promocijska ali pa delovna oblačila. Naredimo ogromno delovnih oblek, tudi za zelo znane slovenske firme.

Govorite »naredimo«, kako to mislite? Jih vi dejansko delate?

Ne, delamo jih v Indiji, kamor pošljemo vse podatke: o materialu, velikosti, barvi, kroju…

Zakaj Indija in ne Kitajska?

Indija je zibelka bombaža in Indijci imajo delo z blagom v krvi. Imajo izreden občutek in večstoletno znanje, ter so v primerjavi s Kitajci veliko kvalitetnejši.

Slišal sem, da ste včasih kroje sami risali – prav vi!

Da, tudi to sem počel. Pa tudi recept za energetsko pijačo, kombinacijo piva in kave, sem snoval, a zadeve nisem speljal do konca. Marsikaj je nastajalo v moji glavi in na delovni mizi, a o tem mogoče kdaj drugič.  

Zanimivo. Se mi zdi, da ste deloholik.

Da, zelo veliko delam. Jem enkrat na dan, zelo malo spim. Malo jih je, ki so šli z menoj na pot v tujino in zdržali moj tempo.

Zdravje je pa v redu?

Na zadnjem »tehničnem« mi je zdravnik skoraj zavidal moje zdravje.

Stari ste 54 let, denarja vam ne primanjkuje. Čemu gre pripisati tak uspeh v življenju.

Predvsem trdemu delu in pa vrednotam, ki so mi jih dali starši in stari starši. Se mi zdi, da danes otroke preveč razvajamo in jih s tem oddaljujemo od realnega življenja, s katerim se bodo morali prej kot slej srečati. Pa še nekaj je: vedno je potrebno biti ponosen na svoje korenine, pa naj bodo lokalne ali širše. Veliko sem prepotoval: skoraj cel svet, kot tudi najbolj rizične države, od Irana do Severne Koreje, pa tako lepo kot je v Sloveniji, ni nikjer. Zato me včasih kar zaboli, ko Slovenci tako radi tuje hvalimo, nad domačim pa vihamo nosove. Še država to rada počne: kar spomnite se primer Magne, kako je država pokleknila pred tujim kapitalom, medtem ko ji pa domači privatniki in firme uhajajo čez mejo. Upam in sem optimist, da se bo kaj spremenilo.

Gašper Tominc

Janko_Jazbec.jpg