Naš sonček Beni… Po eni strani še vedno iščem besede, s katerimi bi se ti na kratko zahvalila za vse dni, ki smo jih v enajstih letih preživeli s teboj. Po drugi strani pa imam teh besed na zalogi na pretek in bi verjetno ta zahvala zasedla cel časopis. Odločila sem se, da povzamem kar oba s čustvi nabita govora, ki sta ti ju ob tvojem zadnjem slovesu prebrali tvoja zlata tetka Mateja in gasilska mentorica Tinkara. Jaz, tvoj ati in sestrici Klara ter Sofija pa se ti tako ali tako dnevno zahvaljujemo in ti pripovedujemo vsakodnevne dogodivščine, ko te obiščemo na grobu.
Takole sta povedali Mateja in Tinkara … Bog je mnogo prezgodaj iz naših vrst, v svojo vojsko poklical tebe, našega dragega Benjamina. A izbral je pravega, trmastega, pogumnega in vztrajnega borca. Dragi Benjamin, Beni, Benčl, med sošolci celo Berzo ali kakor bi ti pokojni Bitncov ata rekel - Beno. Svojo junaško pot si začel 16. aprila leta 2013. Takrat si niti v najhujših sanjah nismo predstavljali, da je v tvoji knjigi življenja v zadnji vrstici zabeležen dan, ko se bomo morali za večno posloviti od tebe, 5. december. No, morda takrat niti še ni bil. To je tudi dan, ko Miklavž obdaruje otroke in verjamemo, da si sedaj postal njegov pomočnik. 
Tvoje zemeljsko življenje je bilo res kratko, a vseeno polno. Če bi te na kratko opisali, bi se v tvojem opisu zagotovo znašle besede: skromen, prilagodljiv, potrpežljiv. Z drugimi besedami pa delavec, športnik, veseljak. 
Atu si rad pomagal pri izdelavi krvavic, za to si koristil tudi kak prost šolski dan. Še bolj si užival pri upravljanju kmetijskih strojev. Spominjamo se, kako smo ob blagoslovu prenovljenega hleva zapisali: komaj 5 letni Benjamin že samostojno vozi Schafferja  in z njim atu pomaga pri delu na kmetiji. Z njim si v kibli dvignil tudi mamo Marijo, kadar je obirala rože. S ponosom smo občudovali, kaj vse že zmoreš, hkrati pa bili ves čas v skrbeh, da bi se ti pripetila kakšna nezgoda.
Tvoje veliko veselje je bilo delo, delo z atijem Tomažem. Skupaj sta prenavljala hlev, postavila stajo za ovce, pomagal pa si tudi pri gradnji marsikatere hiše. Užival si v zidarskih opravilih, še posebej, če si za žejo dobil cockto. Bil si priden pomočnik, ki mu nič ni bilo težko. Kot pravi Horjulc si bil prepričan, da so jazbeci primerna obutev v vseh okoliščinah in situacijah. Mami se še prav dobro spominja, ko si se v njih pojavil sredi Ljubljane v njeni službi. Skupaj sta tudi veliko prekolesarila, ustvarjala, kuhala. Ja, mami si je vedno znala vzeti čas zate in za tvoji sestrici. Oba se rada spominjata vseh vragolij, ki ste jih skupaj počeli, pa naj bo to le skakanje po kavču, večglasno petje, ko ste se peljali kam na izlet… Čeprav si bil čez dan delavec, fant ki mu nič ne pride do živega, pa si se zvečer rad stisnil k mami, da te je crkljala, kot si si ti želel. Do Klare in Sofije si bil vedno prijazen in skrben. Za ljubi mir bi namesto njiju naredil prav vse. No, vedno ni bilo čisto tako. Redko, a znal si biti tudi hud. Še dobro se spomnimo tvojih besed, ko si bil majhen in si rekel »petanoš«, kadar ti kaj ni bilo po godu. Kaj je to pomenilo, pa še danes ne vemo. Sošolci so omenili, da si bil tudi v šoli kdaj pa kdaj lump. Tako si na primer razbil vazo in tako hitro vse pospravil, da učiteljica ni nič ugotovila. Ampak vse to spada k otroški razigranosti.
Svoj prosti čas si rad preživljal tudi pri babi Valči in atu Jožetu. Skupaj ste skladali drva, skupaj z babi pa sta po končanem delu naredila sultanove rolice, ki si jih oboževal. Stric Aleš te je znal zabavati s svojimi čarovniškimi triki. 
Tvoje otroštvo je bilo polno kolesarskih dogodivščin, gasilskih uspehov in nogometnih obramb. Sošolci in ostali otroci se te radi spominjajo po tem, da si bil najboljši golman. Kot 6-letnemu dečku ti je že uspelo osvojiti Triglav, tja pa si peljal tudi sestrično Majo in bratranca Marcela. V času tvoje krute bolezni si izrazil željo, da bi se še enkrat podal na najvišji vrh. Tokrat ti ni bilo potrebno hoditi, saj je stric Peter organiziral polet s helikopterjem.  Glasba, zlasti Avsenikova, je bila tvoje veselje, prsti pa so spretno drseli po tipkah harmonike. Oboževal si smeh in dobro voljo. Prav zato si rad videl, kadar so se skupaj zbrali stric Bernard, Marko in Andrej, takrat je bil smeh zagotovljen. Velikokrat si jih samo poslušal in se zraven smejal. Oh, Benjamin, veliko lepih spominov smo skupaj napletli.
Potem pa je prišlo poletje 2023, ko si postal drugačen. Avgusta si šel še na Triglav, a tvoj korak ni bil več tako uren. Tudi smeh je nekako bledel s tvojega obraza. Mislimo, da je samo naša psička Frida vedela, kaj se je dogajalo v tvoji glavi. Njen pogled je postal žalosten, nam pa se je večkrat pojavilo vprašanje: Frida, kaj je narobe?
Čez dobra dva meseca nam je zastal dih. Izvedeli smo, kaj je razlog za tvojo drugačnost. Slabe novice so se kar stopnjevale. Mami in ati sta sprejemala težke, a vedno prave odločitve. Tebe je na tej težki poti dobro opisoval Bobnarjev napis, ki si ga rad nosil na majici - Trmast k bk.  S svojo trmo in potrpežljivostjo ti je uspelo preseči napovedi zdravnikov. Tako si imel možnost v zadnjem letu izkusiti še mnogo doživetij.
Da boš gasilec ni bilo dvoma, saj sta se ati in mami vedno trudila, da bi ti bila dober zgled, kako vedno priskočiti drugemu na pomoč. Ko si leta 2019 tudi uradno stopil v gasilske vrste, nisi nikoli skrival navdušenja nad gasilskimi avtomobili in velikimi gasilskimi oblekami. Tudi sam si uniformo vedno nosil s »ta velkim« atijevim pasom.
Kot pionir si začel tekmovati skupaj z Žigom in Matejo, s katerima ste bili super ekipa. Beni, bil si vedno točen, pa če tudi si se na vaje pripeljal na kolesu v kopalkah, naravnost iz bazena ali pa v delovnih hlačah. Kadar se ti je iz vaj mudilo, smo vedno vedeli, da greš pomagat atu v štalo. Bil si poslušen in iskriv, smeha in lumparij ti ni zmanjkalo. Vedno si dal vse od sebe, kdaj celo preveč, da si končal z roko v mavcu, a tudi ta te ni pretirano oviral. Če pa se ti je kdaj kaj zalomilo, si samo skomignil z rameni in se smejal naprej. Bil si pošten in srčen fant, ki je rad pomagal drugim. Komaj si čakal naslednjo veselico, da si lahko pripravljal srečke.
Rezultati na tekmovanjih ti nikoli niso bili pomembni, več je štela dobra družba in Avseniki na zvočniku, ter veselo in glasno petje ob tem. Kljub temu, moram omeniti nekaj tvojih dosežkov z ekipo.
Spomladi leta 2022 ste na regijskem kvizu dosegli 3. mesto ter za las zgrešili državni nivo. Poleti se je začela gasilska orientacija, v kateri ste se uvrstili na državno tekmovanje in tam dosegli 24. mesto. Leta 2023 ste na regijskem kvizu osvojili 1. mesto in se tako prebili na državni kviz, na katerem pa ste najhitreje izvedli vajo vezanja vozlov. Jeseni istega leta, pa si začel svoje zadnje tekmovanje, tekmo z boleznijo. Z njo si se junaško spoprijemal, kot si se znal le ti. Kljub bolečinam, na gasilce nikoli nisi pozabil. Če ti je telo le dopuščalo, si vedno rad prišel navijati za svoje sovrstnike in se veselil uspeha. Še septembra letos, si na zadnjem tekmovanju veselo dvigoval roko v zrak.
Spomini nas nesejo tudi na taborjenja, kjer si rad pokazal svoje mišice pri postavljanju šotora, nekaj tekmovalnosti pa tudi pri igrah. Sploh kmečkih, te so bile tvoje najljubše. Spomnim se, kako si vedno vse pojedel, do zadnjega obliznjenega prsta in nato lepo pohvalil kuharice.
Ja, vse to si bil ti, naš gasilec Benjamin, junak, ki je povezal vse sorodnike, znance in neznance. Skupaj smo bili povezani v družino, ki je prehodila mnogo kilometrov, zmolila nešteto desetk, z enim samim ciljem - prositi za tvoje ozdravljenje. Morda pa je bilo to tvoje poslanstvo.
Ati in mami bosta odslej v svoji postelji crkljala Tubija, kot večen spomin nate.
Fant naš, nič se ne boj, tvoj Božji načrt na zemlji se je izpolnil, a v nebesih te že odprtih rok pričakujeta ata Tone in babi Jerca. Pa ne pozabi pocukati svetega Florijana za rokav in mu prišepniti, naj varuje našo dolino in tvojo družino.
Dragi Benjamin. Odšel si od nas, kar pa ne pomeni, da ne boš ostal z nami v naših srcih, prav tako pa vsi lepi spomini, ki smo jih ustvarili. Tudi ne bomo izrekli besed slovesa, ker bo hvaležnost za tvoje življenje in spomin nate med nami večno živel.
Benjamin hvala. Hvala, ker si nam s svojo bitko pokazal, kako nositi težki križ, hvala da smo te imeli možnost spoznati in hvala, ker si nas z vsakim dnem učil, kako pomembno je živeti življenje na polno, tako kot si ga znal ti. Hvala, da si na nas pustil tako močan pečat.
Morda pa nekoč, morda pa nekje, spet skupaj zapojemo eno tisto, Avsenikovo.

Ob boleči izgubi našega sončka Benjamina se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, znancem, najinim sodelavcem, kolektivu in sošolcem iz OŠ Horjul, zdravstvenemu osebju, društvu Junakov 3. nadstropja, društvu Viljem Julijan in vsem, ki ste nam od prvega dne nudili oporo in bili z Benjaminom tudi ob njegovem slovesu. Hvala vsem za vsa izrečena sožalja in druge darove. Hvala Pogrebni službi Lavanda za čudovito izpeljan poslovilni obred, duhovniku Janezu Smrekarju, vsem horjulskim gasilcem in gasilcem drugih društev. Iskrena hvala tudi duhovniku Miru Šlibarju, duhovniku Božidarju Ogrincu ter diakonu Boštjanu Koprivcu za vso duhovno podporo, za vse obiske na domu in nenazadnje za vse lepe izrečene besede ob zadnjem slovesu.

Ati Tomaž, mami Špela ter sestri Klara in Sofija. Pogrešamo te