Izhodiščna točka našega hribolazenja je bila čisto ob morju, v Baški, kjer smo lahko opazovali dve niansi modre, neba in morja. Razdelili smo se v dve skupini, da smo lahko zadostili različnim željam udeležencev, saj se vedno razlikujejo tako po starostni strukturi (od 6-letnikov pa do …) kot telesni pripravljenosti. In veseli smo tega, kajti to pomeni, da zmoremo upoštevati raznolikost.

Slaba polovica se nas je podala na Plato Mjeseca ter od tod še na Hlam, ki je bil s svojimi 461 metri tudi najvišja točka planinarjenja tistega dne. Plato Mjeseca je prav zanimiva planota – kamnita, neskončna, s kamnitimi pregradami … ki pa ima nekaj kalov, kjer se lahko napojijo ovce, kadar jih spustijo gor. Tokrat smo jih videli nekaj le spodaj, tik nad izhodiščem. Vračali smo se po zahodnejši, dobro utrjeni sprehajalni stezi mimo cerkve sv. Ivana.

Bolj utrjeni pohodniki so se podali v Kanjon Vrženica. Povzpeli so se najprej na Rebico, potem pa premagovali velike skalne balvane. Kanjon je fascinantno divji, naraven, na nekaterih mestih zelo ozek. Na koncu je pohodnike čakala še očarljiva, osamljena plaža ob izhodu iz kanjona … in seveda so si namočili utrujene noge. Pot jih je nato vodila le še ob morju do Baške, kamor smo skoraj istočasno prispeli vsi izletniki, le da si je "lažja" skupina že med turo privoščila kak pogled več na modrino, na Baško, otoka Prvić in Sveti Grgur …

Ves dan nas je bolj kot ne spremljalo oblačno vreme z nekaj sončnimi prebliski. Na vrhovih je tudi kar močno zapihalo. A dalo nam je tisto pozitivno energijo, ki jo potrebujemo po zimi. Lepi, prijetni, osvežujoči so ti spomladanski izleti ob morju oz. po primorju, ki so v zadnjih letih v društvu postali že kar stalnica.

Simona Smrtnik

Fotografije: Roman Čepon, Simona Smrtnik