Janez Bastič se je rodil 2. julija  leta 1878 na Vrzdencu. Že kot mlad je bil vključen v živahno zadružno delo, ki se je tedaj razcvetalo v horjulski župniji. Leta 1911 se je poročil z Marijano Zdešar, hčerko bivšega dolgoletnega župana v Horjulu Tomaža Zdešarja in se preselil na Ljubgojno. V srečnem zakonu se jima je rodilo 8 otrok: Janko, Tone, Štefan,  Lojze, Pavle, Marica, Beta in Karel. Najstarejši je enajstleten umrl zaradi meningitisa, dva sinova sta padla med vojno, kar trije kot žrtve povojnih pobojev. Janez Bastič je vse do svoje smrti vodilno sodeloval pri raznih katoliških organizacijah, zlasti pa pri prosvetnem društvu, Orlu in pozneje fantovskem odseku, cerkvenem pevskem zboru in tudi gasilskem društvu. Leta 1921 je bil izvoljen za župana občine Horjul in to delo je opravljal do svoje nasilne smrti leta 1942. Večina občanov mu je popolnoma zaupala in sledila njegovemu vodstvu v javnem življenju, kar si je pridobil s pridnostjo, vestnostjo in delavnostjo, posebno pa s poštenostjo in nesebičnostjo pri delu za dobrobit občanov. Bil je zaveden katoličan in Slovenec, mož trdnega krščanskega prepričanja in poln ljubezni do svojega naroda. S svojo pokončnostjo je župan postal trn v peti tedanjim medvojnim oblastem. Tako so v noči na 14. junij 1942 ti prišli tudi na Ljubgojno, pobrali živež in živino, očeta Janeza ter njegovo ženo Marijano pa odpeljali dober kilometer stran do dela Vrzdenca, imenovanega Zagorica, kjer so ju na polju ob vaški poti kruto umorili. Janeza so potolkli s krampom, Marjano pa s strelom v tilnik.

Blagoslov spominskega križa in slovesno bogoslužje

Zvonjenje vseh podružničnih cerkva v horjulski dolini je tistikrat naznanilo velik dogodek. "Zbrali smo se na tem lepem kraju, da se spomnimo enega od tragičnih dogodkov, ki je kruto zaznamoval te in številne druge slovenske kraje," je na 7. velikonočno nedeljo uvodoma zbrane nagovoril monsinjor magister Franci Petrič, ki je blagoslovil kamniti križ s podobo Kristusa, ki ga je z zbranimi sredstvi faranov dal postaviti Odbor za postavitev Bastičevega križa v sodelovanju z Novo slovensko zavezo in arhitektom Francem Popkom. Ob njem stojita spominski tabli z vklesanimi zadnjimi besedami umorjenega Janeza Bastiča: "Kaj sem vam storil? Kaj me pobijate? Moj Bog, moj Bog!"

V prvem delu slovesnosti, ki je obsegala blagoslov in bogoslužje, je msgr. Petrič v pridigi pozval k edinosti kristjanov in slovenskega naroda, katerega močan in trden zgled sta bila zakonca Bastič, ki sta zanj prelila nedolžno kri. "Pred 74. leti so bili na preizkušnji naši predniki, danes se morate za vero, dom in rod boriti in odločiti vi!" je med drugim pozval številne zbrane. Večkrat se je spomnil številnih krutih in žalostnih dogodkov vojnih časov ter se v molitvi in prošnji spomnil tudi morilcev, ljudi, ki so si vzeli pravico vzeti življenje. Po opravljenem blagoslovu in bogoslužju, ki ga je oblikovalo tudi lepo prepevanje združenega vrzdenško-horjulskega cerkvenega pevskega zbora, se je domači župnik Janez Smrekar zahvalil vsem, ki so omogočili postavitev križa ter vsem prisotnim za navzočnost, msgr. Petrič pa je zbranim, kljub spominu na tragičen dogodek, zaželel lepo nedeljo, z zaupanjem, da je Bog na strani pravičnih.

Kulturni program v počastitev spomina na zakonca Bastič
Drugi del dogodka je oblikoval kulturni program, na katerem so v počastitev spomina na očeta in mater družine Bastič, po domače Jakaševa iz Ljubgojne, spregovorili nekateri sorodniki žrtev ter predstavniki javnega življenja, s priložnostno pesmijo pa je dogajanje obogatil moški del združenega zbora. Predstavnika sorodnikov, Peter Bastarda in Jožefa Marolt, sta z zapisi hčere Marice iz knjižice Ljubgojna, draga vas domača, ki je bila ob tej priložnosti tudi izdana, obudila spomine na usodo Janeza in Marijane Bastič, rojene Zdešar. Ta je o svojem očetu in materi med drugim zapisala: "Ko smo bili otroci še majhni, starejši bratje pa neugnani, je bil ata z nami strog, a šibe ni poznal. Odločna beseda in resen pogled – in vse se je uredilo. Trdo je delal in gospodaril, večeri pa so največkrat minevali ob sejah, županskih dolžnostih, pevskih vajah. Mama nam je bila vsem največja opora v mladem življenju. Mirna, modra in zelo vedra. Ko so ljudje prihajali kropit, so marsikoga oblile solze in slišala sem pritajene besede: 'Ti nisi tega zaslužil, ti nisi nikomur storil krivice.' Ko smo se tako tolažili z obujanjem spominov s hvaležnostjo v srcih za take starše, smo se vsi zedinili v misli: kako srečni smo, da smo ju spoštovali in ljubili, da naše vesti ne teži krivda nepokorščine in nehvaležnosti." 

Trpke so bile tudi besede, ki so opisovale noč, 14. junija 1942, ko je pasji lajež naznanil prihod partizanov, jutro pa je osvetlilo razdejano kmetijo ter veliko praznino pri Jakaševih, medtem ko se je v dolino naselil strah. Pripovedovalca sta svoj del zaključila z grenko zahvalo, ki je bila namenjena žrtvenim bližnjim sorodnikom: "Hvala vašim starim staršem, da sta postala znamenje kreposti, poštenja in ljubezni do slovenske zemlje, vsej dolini za vse čase. Mogoče Vam nekoč porečemo tudi, hvala vašim mučencem, saj na njihovo priprošnjo postajamo boljši ljudje." S prisotnostjo je izredno zahvalo izkazala celo Metka, vnukinja preminulih in hči Bete Bastič, ki je na Vrzdenec prišla iz tujine. V imenu vseh še živečih sorodnikov se je zahvalila vsem zaslužnim za postavitev križa in izvedbo dogodka, ki bo ostal trajen spomin na stare starše: "Moj spomin na mamino pripovedovanje je še vedno živ. Ta je vedno govorila o njihovi dobroti, ki je temeljila na veri. Zgled takšnega preprostega človeka pa želimo mi prenesti naslednjim generacijam."
Enako usodo je doživel duhovnik lazarist Anton Pust, ki je v istih dneh na enak način izgubil starše. V nagovoru je izrazil hvaležnost Bogu in staršem, ki so pri njem izprosili zaupanje. Zbrane je nagovoril tudi predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik, ki je sodelovala pri postavitvi križa. Kot človek današnjega časa se je v govoru spraševal o kruti usodi Bastičevih in drugih žrtev revolucionarnega nasilja, ki je po njegovem lahko le rezultat popolne odsotnosti Boga in človekovega etičnega nazora. Dotaknil se je tudi nekaterih prefinjenih taktik njihovih naslednikov, ki danes mnoge delajo izgubljene, ubijajo njihovo voljo ter jih odvračajo od uporabe zdrave pameti. "Križ je postavljen v želji, da bo doprinesel k prebujenosti, saj bo oko mimohodnika videlo in srce se bo moralo odzvati," je zaključil razmišljanje.
Kot župan župana je nekdanjega horjulskega župana, svojega soseda in sovaščana nagovoril Janko Prebil. Spomnil je na čase, ko je županoval Janez Bastič, saj so bili za Horjul to časi vzpona in razvoja tako na gospodarskem kot družbenem področju ter se na kratko dotaknil noči, ki je podobno kot tista leta 1945, ko je petnajst mladih kmečkih fantov brez sojenja bilo umorjenih, močno zaznamovala Ljubgojno. Ob koncu se je zahvalil vsem zaslužnim za pripravo in potek dogodka ter govor zaključil z mislijo, da so pravi domoljubi – te žrtve pogoj in temelj za prihodnjo blaginjo slovenskega naroda in boljšo prihodnost nas in naših zanamcev.

Nadja Prosen Verbič

Foto: npv

Odbor za Bastičev križ se zahvaljuje vsem, ki so na kakršenkoli način omogočili postavitev križa, in vsem, ki so sodelovali pri slovesnem blagoslovu, sv. maši, kulturnem programu in druženju po tem.