Pozni pomladni meseci so v naš razred vnesli močno željo po gibanju v naravi. Tako je učenje večkrat potekalo v šolskem parku, na igrišču, pod krošnjami dreves in na bližnjem hribčku.

Konec maja smo se v dolgi, živahni koloni povzpeli na hrib nad Horjulom. Naša pot se je vila od šole mimo cerkve in za njo navzgor proti Luparjevem griču. Večkrat smo se ustavljali in občudovali pokrajino pod seboj. Izpod vrha hriba smo videli ceste, ki vodijo v bližnji mesti, horjulske tovarne, naše domove. Kar velik je ta naš svet in kako zares  lep je!

Topli meseci vabijo v bližino vode. Sredi junija smo imeli prvošolci igre z vodo. Bili smo spretni natakarji in smo prenašali polne kozarce vode mimo raznovrstnih ovir do cilja. Trudili smo se mnogo bolj, kot kozici v jutranji zgodbi: »Sredi ozkega mostu sta se srečali črna in bela koza in nobena se ni hotela umakniti.Dolgo sta se prepirali, nazadnje sta besno sklonili glave in se z rogovi zaleteli druga proti drugi. Most se je zamajal in kozi sta štrbunknili v vodo.  Žabe so se tako smejale, da bi jim skoraj počili trebuhi, kozi pa sta z muko zlezli vsaka na svoj breg in se odvlekli vsaka na svoj travnik. Kdo ve, katera se bo umaknila naslednjič?«

Mi smo se zabavali ob naših igrah in vseh gibalnih dejavnostih. Zadnje dni šolskega leta smo opazovali naše starejše šolarje in že se veselimo novih šolskih izzivov, ki nas še čakajo.

Zapisali razredničarki prvih razredov Mojca in Irena.