Za uvod vas prosim, da se na kratko predstavite, kdo ste, iz kje prihajate, koliko ste stari in s čim se ukvarjate poklicno in s čim v prostem času?

Lahko rečem, da sem športnik po duši, star sem 28 let in prihajam iz Horjula. Zaposlen sem na Vrhniki, natančneje v podjetju BMC avtodeli, BMC kolesarski center. V prostem času se seveda ukvarjam s športom: najraje s cestnim kolesarstvom, pohodništvom, plezanjem, pozimi pa seveda pride na vrsto alpinizem.

Za kašen športen oziroma alpinističen podvig gre pri 'everestingu', je to nekaj, kar počne veliko ljudi, je to nekakšna športna kategorija med alpinisti? 

'Everesting' je podvig, pri katerem moraš na določeni trasi od točke A do točke B doseči 8848 višinskih metrov. Hodiš oziroma ponavljaš vzpone, dokler ne dosežeš višino Everesta, seveda se podvig zaključi na točki, kjer štartaš. Kolikor mi je znano, to ni nekakšna kategorija med alpinisti, ampak bolj kot nekakšen izziv za različne športnike. Večina jih dela 'everesting' s kolesom, kar je po mojem mnenju lažje, zaradi samih spustov med vzponi, saj se na kolesu med njimi lahko spočiješ. Jaz osebno sem se odločil za 'everestnig' v hribih. Po mojih informacijah nas je trenutno po neuradnih podatkih 7, ki smo to opravili peš.

Samo idejo za pohode na Triglav sem dobil po tem, ko sem potegnil par vzporednic med Everestom in Triglavom. Rekel sem si, če je Everest najvišja gora na svetu, zakaj ne bi izpeljal 'everestinga' kar na najvišji gori v moji prelepi deželi. Ker je zadeva pri nas še dokaj neznana, je bil motiv še toliko večji. Na tak način je, kolikor mi je znano, doslej pri nas pred mano 'everesting' opravil le en planinec in sicer tako, da se je vzpenjal na Šmarno Goro. Tudi zato se mi je zdel izziv še toliko bolj drzen.

Kako točno je izgledal vaš 'everesting', kdaj ste začeli in kdaj končali z vzponi? Kako so potekali?

Ko je padla odločitev o 'everestingu' na Triglav, sem se odločil, da bom to izpeljal na trasi Krma–Planika–Mali Triglav–Triglav. Potem sem si naredil dva plana pohoda. Prvi, za dosego višine, je bil štirikrat s Krme do vrha in potem še trikrat s Planike do vrha.

Drugi pa enkrat Krma–vrh in potem osemnajstkrat s Planike do vrha Triglava. Po nekaj pogovorih s prijatelji sem se odločil za drugo varianto. Torej enkrat s Krme do vrha in nato 18 ponovitev s Planike. Tako sem se odločil zaradi precej krajše razdalje, kot bi jo prehodil pri prvem. Štartal sem v petek, 7. avgusta, okoli 9:30. S sabo sem nesel vso potrebno opremo, oblačila in nekaj pijače ter hrane. Nahrbtnik, ki sem ga nesel do Planike, je tehtal približno 17 kilogramov, kar me je tudi zelo utrudilo. Prvih 5 vzponov je potekalo res odlično, nato se mi je poznala že manjša utrujenost. Večjo pavzo sem naredil okoli polnoči med petkom in soboto. Želel sem si vsaj nekje dve uri spanja, ampak sem na žalost imel potem večurno borbo s krči. Da sem to premagal, sem si pomagal z magnezijem in energetskimi geli. Z vzponi sem nadaljeval okoli 3. ure zjutraj. Moram povedati, da mi je šlo kar dobro. Med vzponi od Planike do vrha sem držal dober tempo in časovni okvir nekje med 40 in 50 minutami. A po klancu navzdol je bilo vedno težje. Spusti so bili vsakič daljši, saj je bila obremenitev nog med hojo navzdol velika. Ob sončnem vzhodu pa sem dobil tudi veliko motivacijo, saj me je prišel bodriti in delati družbo klubski kolega Robi iz KK Zapravljivček Horjul. Robi me je kar trikrat pospremil gor do vrha. Potem pa se je začel odličen dan, saj so mi prišli pomagat še člani ekipe BMC. Naj povem, da so mi poleg psihične pomoči in opore tudi finančno pomagali. BMC je pri tem velikem podvigu odigral pomembno vlogo kot moj glavni spozor. Za sam podvig so mi pomagali tudi z geli, ki sem jih dobil v kolesarski trgovini BMC na Vrhniki. Prinesli so mi še dodatno pijačo in nekaj hrane. A tisto, kar mi je v teh težkih in nepozabnih trenutkih največ pomenilo, je bila seveda njihova družba. Malo kasneje se mi je pridružila še sestra in moram poudariti, da mi je ta pomoč resnično dala dodatni zagon. Čeprav je bilo v soboto okoli poldneva že kar boleče, me je zelo prijetno presenetil odziv planincev, ki so hodili gor. Brez težav so se mi umikali, me spodbujali, navijali zame in to je tisto, kar ti v trenutkih, ko je zelo težko, vlije dodatno moč. Proti večeru sem bil z energijo in motivacijo že pri koncu. Najhuje je bilo v glavi, psihična utrujenost me je močno načenjala. Ampak po vseh naporih sem se uspel motivirati in prepričati telo in glavo, da po krajšem spanju nadaljujem ponoči. Najtežji je bil 16. vzpon, ko sem se boril sam s sabo. Na koncu je zmagala horjulska trma in želja po uspehu. Nagrada je sledila že med naslednjim vzponom. Sončni vzhod v nedeljo sem videl na 17. vzponu in potem je sledil še zadnji vzpon s prijateljem Matevžem. Ta je bil najtežji, po občutku pa bi rekel, da je bil ta vzpon najhitrejši med vsemii, ki sem jih naredil. S svojim podvigom 'everestinga' na Triglav sem zaključil v nedeljo dopoldan, torej po dobrih dveh dneh vzpenjanja in spuščanja.

Koliko časa ste se pripravljali na to odpravo, je bilo potrebno veliko logistike in organizacije in seveda treningov? Verjetno je to v marsičem podobno kot pri vzponu na Everest?

Na voljo sem imel dober mesec časa, predvsem zaradi datuma, ki sem ga določil za izvedbo. Priprave so potekale tako, da sem v zadnjem mesecu med tednom treniral s hojo na Planino na Vrhniki, med vikendi pa seveda v visokogorju. V zadnjih 20 dnevih pred izzivom sem bil sedemkrat na Triglavu, en dan tudi dvakrat s Planike, splezal sem še na Jalovec, Špik, dvakrat na Kamniško sedlo. Za zadnji, malo večji trening, je 'padel' še najvišji vrh Avstrije, Grossglockner po grebenu Studlgrat. Nato je sledila tridnevna pavza in priprava opreme na podvig. Dan pred štartom sem naredil le vzponček na Planino nad Vrhniko, da sem aktiviral mišice po tej nekajdnevni pavzi za to, kar je sledilo naslednji dan. Vse sem planiral tako, da nisem nikogar obremenjeval, no, razen, kar je bilo nujnega glede priprave pijača in hrane. Zadnji dan je bil zelo napet in tudi spal nisem kaj dosti, ker sem dobro vedel, da bo zelo težko in da moram biti pripravljen tudi na odstop pred dosegom cilja. Mislim, da tega še vedno ne moremo primerjati z dejanskim vzponom na Everest zaradi razmer, višine, mraza, nevarnosti in seveda kisika, ki ga je v Himalaji manj in močno vpliva na telesne in psihične zmožnosti. Če se malo pošalim, lahko na tem mestu rečem le, da z vzponom na Everest ne narediš toliko višincev. 

Kaj je ta ekstremni podvig predstavljal za vaše telo in za glavo, ste imeli med tem podvigom dvome ali boste zmogli, zakaj vam je tega treba?

Ta podvig je res izjemno zahteven za amaterske športnike. Največja težava je psihična priprava in borba s samim seboj med podvigom. Ampak verjel sem vase od samega štarta pa vse do cilja in to je tudi tisto, zaradi česar sem uspel. Dvom je bil v resnici prisoten samo enkrat, med vzponom številka 16., ko se mi je že mešalo od iste poti.

Kaj ste se iz tega naučili o sebi in za vsakdanje življenje?

S tem podvigom sem se naučil tole: če si zastaviš cilj, ne odnehaj, dokler ga ne dosežeš! Bolečina in trpljenje med doseganjem pomenita na koncu veliko zmago.

Glede na to, da vam športni napori niso tuji, me zanima, ali bi te vzpone ocenili kot vaš največji dosežek? Bi to še kdaj ponovili?

Ja, to je do sedaj moj največji športni dosežek. Z veseljem ga ponovim, vendar ne sam (smeh). 

Se vam je med vzponi pripetila kakšna anekdota, kaj zabavnega ali še posebej zanimivega?

Najbolj sem si zapomnil to, ko mi je med vzponom starejši gospod dejal: 'Mladenič, brez trpljenja ni napredka in brez močne želje in vztrajnosti ni zmage.' Mislim, da ni vedel, da sem bil tisti dan že večkrat na vrhu. Vem pa, da je bil nasvet zelo dobronameren.

Kdo vas je pri pripravah in samem podvigu podpiral?

Najprej bi se seveda zahvalil svojemu sponzorju BMC avtodeli, ki so mi stali ob strani čez celoten podvig, prijateljem, družini in seveda vsem, ki so me med potjo spodbujali.

Kaj je naslednji cilj, naslednji izziv?

Naslednji izziv pa pride na vrsto naslednje leto. Za njegovo izvedbo žal letos ne bo časa, ampak naj ostane kar skrivnost. Mislim pa da bo veliko težji, vsaj zame.

Peter Kavčič, foto: Osebni arhiv Rok Leben