Pozno popoldne, premalo časa za daljši izlet in ravno dovolj za obisk dupljanske rokovnjaške poti. Izhodiščna točka je turistična kmetija Trnovc, kjer lahko pustite kolo ali avtomobil.

Dostop

Peljete se iz Kranja po stari cesti, ki vodi v Tržič, mimo Nakla in Žej v Duplje. Tu bodite pozorni na opozorilno tablo Turistična kmetija Trnovc. Zavijeta na levo. Asfaltirana cesta vas pripelje do idilične pokrajine ob Tržiški Bistrici.

Opis pot

Nad turistično kmetijo Trnovc stoji lesena informativna tabla z vrisano potjo. Pot je označena s prikupnimi markacijami - rdečimi trimčki. Skozi gozd nas prijetna steza pripelje do čudovitega zelenega travnika. To je “Sredenca”, včasih rodovitno obdelano polje, danes zaradi težjega dostopa le sočen travnik. Tod je pred leti potekal znani Dupljanski smučarski maraton. Sredenca je ena od ledeniških teras Tržiške Bistrice. Najnižja in najmlajša je tik ob reki, ta pa je po starosti druga.

Kmalu se po strmem pobočju dvignemo na tretjo teraso, spet čudovit osamljen travnik. Domačini se še spominjajo rodovitnih polj, valujoče pšenice in nasadov krompirja. Po drugi svetovni vojni so kmetje opustili skrbno obdelovanje zemlje. Čez travnik pridemo na rob hudourniške soteske potoka Drage. Od tod tudi ime bližnjega zaselka Zadraga. Težko si predstavljamo, da so to dolinico kmetje nekoč kosili, saj je danes močno zaraščena in takega dela se nihče več ne bi lotil ...

Tablice s trimčkom nas usmerjajo po dolini in približno 300 m poti vodi po robu ceste Duplje - Tržič, ki je zelo prometna in nevarna. Na levi strani vidimo ogromno in žal zapuščeno kmetijo “Pr’ Jan”. Spominja na pravi kmečki dvorec in če bi ga obnovili, bi bil lahko biser kmečke arhitekture.

Kraška jama Duplunik (45 do 60 minut lahkotne hoje )

Dupulnik se nahaja na desni strani ceste, tik za avtobusno postajo v Zadragi. To je izvirna kraška jama, ki je nastala na stiku karbonatnega konglomerata Udin boršta in nepropustne oligocenske sivice. Jama je dolga 306 m. Jamski rov je širok do dva metra in visok okoli en meter. V jami sta dve manjši dvoranici, dolgi približno pet in visoki tri metre. Dve tretjini rovov je zalitih z vodo, le zadnja tretjina je suha. Jama je lepo zasigana, krasijo jo številni beli kapniki, ki so zaradi težkega dostopa v celoti nepoškodovani. Leta 1985 je bila jama zavarovana kot naravni spomenik.

Pot nadaljujemo levo od vhoda v jamo po ozki gozdni poti. Po kratkem vzponu pridemo na vrh Udinboršta (to je najstarejša ledeniška terasa v tem območju) in nadaljujemo po razglednem robu, ki je hkrati tudi meja med naklansko in tržiško občino.

Pod razgledno točko se širijo položna travnata pobočja proti Žiganji vasi. Kmalu dosežemo najbolj severno točko naše poti - razpotje med smermi proti Golniku ali Žiganji vasi, nas pa naš prijatelj Trimček popelje po romantični poti še globje v gozd. Tu si sledijo sončne gozdne jase s slastnimi jagodami, nasadi borov, ki nas spominjajo na morje, mlade smreke in grmičevje, mahovje, borovničevje in nenavadne rože. Pridemo do naslednjega počivališča. Od tu je izjemen in nenavaden pogled proti Storžiču.

Prostor Pod krivo jelko

Tu je pomembno križišče poti. Vsem popotnikom svetujemo, da se držijo markacij, saj se v Udinborštu izgubijo celo domačini. Tu je bilo slavno zbirališče rokovnjačov. Krive jelke žal ni več. Med ljudmi pa se je ohranilo to ime za območje večje gozdne jase. Na robu je pod skalo izvir pitne vode. Verjetno so tu stale preproste lesene koče. Rokovnjači so imeli na tem mestu pomembne sestanke, tu so kovali načrte za svoje roparske pohode in v času francoske okupacije za manjše oborožene napade na francoske vojake. Tu so bile rokovnješke poroke in seveda večkrat na leto veselo finfranje (veselico).

Pot nazaj

Po prijetni gozdni poti se vračamo proti Dupljam. Spet pridemo na rob terase Udinboršta in pod nami so Zgornje Duplje. Posedimo na razgledni klopi potem pa nas loči še približno 45 minut hoje nazaj do kmetije Trnovc.

Zgodovinski opis

Tu začnemo našo malo neobičajno in za slovenski prostor izjemno zanimivo Rokovnjaško pot proti znameniti krivi jelki. Zapustiti moramo naše stoletje in se preseliti daleč nazaj, v čas francoske oblasti pri nas in tja do leta 1853....

Rokovnjači so bili vojaški begunci ali mogoče celo dezerterji, ki jim ni dišala dolga vojaška služba (7 ali celo 14 let). Pobegnili so v gozdove, kjer so živeli v trdno urejeni skupnosti. Središče rokovnjaškega gibanja je bilo v težko dostopnih gorah nad izviroma Savinje in Kamniške Bistrice, torej na meji med tedanjo Kranjsko, Štajersko in Koroško. Rokovnjaštvo je bilo pravzaprav oblika razbojništva. Rokovnjači niso imeli stalnih dohodkov. Niso kmetovali, niti niso delali kako drugače, zato so bili odvisni od lastne iznajdljivosti. Nekaj hrane in denarja so dobili od sorodnikov in znancev, večinoma pa so kradli po vaseh. Ljudje so se rokovnjačev bali, včasih pa so se z njimi tudi spopadli. Močno središče rokovnjaškega gibanja je bilo tudi v Udinborštu.

Zbirališče rokovnjačev je bilo Pod Krivo jelko. Skupnost so sestavljali vojaški dezerterji, v svojih vrstah pa so imeli tudi ženske, otroke in starejše. Mnogo privržencev so imeli v bližnjih mestih, trgih in vaseh. Rokovnjaško gibanje v zgodovini zasledimo v treh večjih valovih. Pojavi se v 18. stoletju. Prvi val je trajal do konca francoske okupacije (1813), drugi med leti 1825 in 1843 (v tem času so bili v Udinborštu znani rokovnjači Veliki Groga, Dimež in Črni Jurij), tretje obdobje pa je bilo med leti 1848 in 1853, ko je rokovnjače dokončno uničila avstrijska vojska. Takrat so v državi uvedli dobro organizirano orožništvo (danes policija), ki je uvedlo red in mir.

Mogoče ne boste verjeli, ampak simbol dupljanskih rokovnjačev je bila “v brinovem dimu posušena otroška roka“. Rokovnjači so se sporazumevali s posebnim jezikom - rokovnjaščino. Kot primer navajamo pesmico, ki vabi rokovnjače na veselico :

Halo, na finfranje!

Šranci, golcovno prtragajte! Makarone bomo pahal, z judovno zamahnene.

Prevod : Halo, na veselico!

Otroci, drv prinesite! Žgance bomo kuhali,s slanino zabeljene.