Predlani maja je Milena Željeznov, mati treh otrok, praznovala 90. rojstni dan. Sosedje so postavili mlaj, veselilo se je dolgo v noč, plesala sva in to ob glasbi pred novo moderno hišo, ki je po prodaji vile na Viču zamenjala stari vikend. Nekaj dni kasneje smo se srečali še v gostilni Pograjski dom, kjer smo na velikem platnu pogledali zračne posnetke njene domače Podreber prej in potem, pa slavje in mlaj izpred desetih let, ko je pozirala v družbi »manekena« Romana, še enega od njenih oboževalcev -  žal je svoj zadnji krog z motorjem odpeljal v nebesa l.2013, mnogo prezgodaj. 
Milena je rada posedala v vaški gostilni in zabavala domačine, prav z zanosom poudarila vrline svojega pokojnega moža – Miljutin Ivanovič Željeznov, ugledni profesor na fakulteti za elektrotehniko in pisatelj je bil, celo prejemnik Prešernove nagrade. Danes živi Milena Željeznov v domu starejših v Horjulu, kajti pred letom dni ji je odpovedal vid do te mere, da ni zmožna več samostojnega bivanja. Tudi mojega obiska ni prepoznala, dokler nisem spregovoril. Potem pa veselje in humor, to so odlike naše Milene.

S: Tri najboljše reči tvojega življenja, na hitro?
M: da sem se rodila, da sem se velikokrat selila, tretjič pa da sem se v Polhov Gradec preselila

S:Si ptica selivka?
M: Seveda, selila sem se celo življenje, tudi v Kranj, kjer sem se dve leti šolala, Ljubljano...

S: Od kod si?
M: Od mame in ata! . Rojena 14.5.1933 v Dolenjskih toplicah, kjer smo živeli do 10. leta, potem pa smo zaradi vojne in mame partizanke ušli v gozdove v Kočevski Rog, živeli pod krošnjami dreves, v barakah in ne pri sorodnikih.

S: Vojna pod krošnjami?
M: Mama je bila v Gubčevi brigadi, oče krojač pa je imel svojo delavnico. Bila sem partizanka kurirka, saj sem lahko kot majhna punčka nosila pisma pod predpasnikom v skritem žepu, ki ga je mama zašila.  Skupaj še s nekaj punčkami smo hodile skozi gozdove, saj smo poznale vse poti in se izogibale italijanskim vojakom in prenašale pošto.

S: Najljubša hrana takrat?
M: Ko smo hodile od ene do druge kmetije smo zavohale največkrat kuhanje za prašiče, krompir in zelenjavo. Nismo bile izbirčne. Še danes rada čorbe jem, jedi na žlico. Mesa med vojno ni bilo na jedilniku.

S: Po vojni pa v šolo? 
M: Oče je v Kranju najel delavnico, mama je bila politolog, zaposlena na ministrstvu za notranje zadeve, jaz sem v Kranju dokončala gimnazijo. Kot zanimivost, bila sem izbrana, da sem Josip Broz Titu v uniformi med njegovim obiskom, z njim je našo srednjo šolo obiskal njegov prvi sin brez roke, da mu izročim šopek rož. Vse po nalogu, kakor so mi rekli, tako sem naredila. Iz Kranja smo se selili v Novo Mesto, potem je prišel nalog za selitev v Poljane na Dolenjskem, kjer sem bila vodja svojega političnega odbora. Tudi moja službena kariera je bila politično podkovana. Sledil je premik v Ljubljano, kjer sem ob službi dokončala srednjo gradbeno šolo. Ampak nam mladim je bolj dišalo druženje in delo v delovnih brigadah kot pa politična nastava - s kamioni so nas peljali na gradbišča, živeli smo v vojaških šotorih, najdlje pri izgradnji Nove Gorice. Potem so me poslali na komite v Ljubljano, kjer sem bila dolgo časa administratorka. Naslednji nalog politike me je je poslal na elektro veze v Kranj, kjer potrebovali mlad kader in sem delovala tam v proizvodnji in kasneje v administraciji. Tam sva se spoznala z bodočim možem - Miljutin Ivanovič Željeznov je kot študent v Kranju (Iskra) opravljal prakso. Po poroki sva se preselila v Ljubljano k njegovemu bratu Dušanu selitvena doba je tako bila zaključena.

S: Kako si se znašla v Polhovem Gradcu?
M: Mož je služboval je kot ugleden profesor elektrotehnike na ljubljanski fakulteti, kasneje pa je bil tudi prodekan fakultete do upokojitve l. 1992. Takrat sva se iz vile na Viču umaknila v hišico na Podreber pri Polhovem Gradcu, pr'Bobnarju se je reklo po domače. Zgradila sva tako malo hiško, je imela le tri sobe v dveh bivalnih etažah brez centralnega ogrevanja.  Hčerka Maruška z možem Borutom je pa po prodaji hiše na Viču tu vikend podrla in l.2022 zgradila veliko in najbolj moderno hišo daleč okrog v treh bivalnih etažah, spodnja etaža kompletno zame, z vhodom na prstni odtis lepo prosim!

Milena bo vesela obiskov v domu starejših v Horjulu, ti so vsak dan do 18. ure in zdaj je njen dom v tretjem nadstropju. Rada se pogovarja, živahnega uma in veselega srca. Pa še na mnoga leta Milena!

Sebastjan Vehar