Morda še mnogi ne veste, koliko talentov in uspešnih umetnikov imamo v naši občini. Nekateri niso tako znani v sami občini, so pa toliko bolj uspešni po celotni Sloveniji. Med njimi je tudi kiparstvo Šćuk, katerega vodja je Edin Šćuk, ki že nekaj let prebiva na Dobrovi. Na lepi odmaknjeni lokaciji na Poti čez Horjulko, ki jo, kot pravi, večina Dobrovčanov sploh ne pozna. Lep odmaknjen in miren kraj je kot nalašč namenjen za dobro in mirno ustvarjanje. Ob miru in tihem brbotanju bližnje Horjulke, zagotovo lažje zbereš misli in ustvarjaš s kamnom.

Edin Šćuk svoje kiparstvo vodi že nekaj let. Po Sloveniji je ustvaril nekaj prepoznavnih skulptur, ki ste jih morda že videli ali zanje vsaj slišali. Kot pravi, je svoj pečat pustil že v več okoliških občinah, denimo v občini Horjul, kjer je ustvarili dobro poznani kip Cankarjeve mame – Neže Cankar, ki se nahaja blizu cerkvice sv. Kancijana na Vrzdencu oz. natančneje poleg mrliške vežice. Poleg tega je svoj pečat pustil med drugimi še v občinah Brezovica, Borovnica pa tudi Vrhnika, kjer je ustvaril kip Ivana Cankarja. Poleg tega je mojstrovine moč opazili tudi v Arboretumu Volčjem Potoku, kjer je Edin ustvaril velikane morskih globin, kot so grbasti kit, kit glavač, delfini in drugo. Kiti so ves čas na ogled, seveda pa se jih zaradi svoje veličine ne da zgrešiti. Kmalu za tem je Edin ustvaril tudi kip male Terezije, ki je obdan z vrtnicami – seveda tudi na ogled v Volčjem Potoku. Nedolgo nazaj pa je imel čast ustvariti tudi spominsko ploščo Fantov s Praprotna ob 60. obletnici združitve Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna. Plošča je na voljo za ogled na Praprotnem, v vasici pri Selški Sori, na stavbi nekdanje Kazine.

Ob svojem domu na Dobrovi je Edo ustvaril tudi posebne lesene skulpture. Kot pravi, je do ideje prišlo, ko so ob njegovi hiši v gozdu sekali stoletne smreke in se je zamislil o času rasti drevesa in kako hitro potem to drevo izgine. Nato je povezavo naredil z Velikonočnimi otoki, kjer so ostali brez večine dreves. V ta namen je poustvaril podobe moaija iz Velikonočnih otokov, ki jih sedaj lahko vidite na levem bregu ceste pred njegovo hišo.

Kiparstvo je bilo Edinu položeno že lahko bi rekli – v zibko. Rodil se je v dolini reke Neretve blizu Mostarja, kjer je kot pravi, kamen vsakdanji spremljevalec ljudi. Že njegov oče je delal v kamnolomu, s kamnom pa se je ukvarjal tudi velik del njegovega sorodstva. Tako se je že od malega dobro spoznal na kamenje in koval ideje za lepe skulpture. V Beogradu je dokončal študij geodezije in že takrat sodeloval v različnih kiparskih in kamnoseških delavnicah. Z ženo sta se nato preselila v Slovenijo, kjer je svojo strast in zagnanost obdržal vse do danes, ko uspešno vodi svoje kiparstvo. Poleg tega, da sodeluje z drugimi priznanimi kiparji po vsej Sloveniji in ustvarja različne skulpture, si je od nekdaj želel prirediti tudi svoj kiparski simpozij. Letos mu je uspelo željo izpolniti. Povabil je nekaj svojih prijateljev in celoten teden sredi avgusta so namenili ustvarjanju iz kamenja. Za ustvarjanje niso imeli nobenih pravil ali rdeče niti, vsak je lahko ustvaril kar si je zamislil. Vsako jutro so se zbrali ob jutranji kavi, malo poklepetali in začeli z delom. Kot pravijo, kamen potrebuje čas in za to se potrebuje veliko potrpljenja in še posebno časa. Oblikovanje kamenja lahko traja dolgo, potrebuješ čas in inspiracijo, a na takem dogodku vse poteka hitreje. Dobra družba in energija ter čas, namenjen za ustvarjanje in deljenju mnenj in idej, so povod v bolj zabavno in sproščeno delo. Tako je enotedenski simpozij kot nalašč za ustvarjanje in druženje ustvaril s povabilom petih prijateljev. Sodelovali so:  Ula Svete, Mina Zagernik, Maja Hrovat, Drago Vit Rozman, Damjan Komel ter Edo Šćuk. Za kosila je vsak dan skrbela Edinova žela Lili, ki pa je, kot pravijo kiparji, tudi odlična kuharica.

Šćuk dodaja, da si v prihodnosti želi, da bi bila umetnost bolj podprta s strani ljudstva. Tako se je tudi letos prijavil na participativni program občine, ki mu to leto žal ni prinesel uspeha. Želel bi si, da bi tudi kiparji lahko dobili nek manjši honorar za svoja dela in hkrati verjame, da bo kiparstvo v naslednjih letih postalo bolj cenjeno in sprejeto. Za naslednje leto ima cilj ustvariti tečaje iz različnih vrst kiparskih materialov – izdelava iz gline, lesa, kamna in drugih materialov. Kot željo pa dodaja, da bi si želel v prihodnjih letih imeti kakšno skulpturo ne le v sosednjih, vendar tudi v svoji domači občini.

Manca Dolinar,
foto: MD in Anže Krže