Tik preden je zadišalo po prvem letošnjem snegu,in ravno v času, ko smo na hladno novembrsko nedeljo v kozarce za vlaganje hiteli shranjevati še zadnje pridelke z naših vrtov, smo člani Študentskega društva Silaq v Šentjoštu organizirali jesensko Izmenjevalnico ozimnice.

Gre za nadaljevanje naše zgodbe o izmenjevalnicah, s katero želimo širiti idejo o odgovorni potrošnji in solidarnosti v lokalni skupnosti ter ljudem dati priložnost, da v tej zgodbi že danes zaživijo. Prvi dve izmenjevalnici sta potekali pod geslom Stran pa naumo metal in sta problematizirali predvsem prekomerno potrošnjo oblačil, ki reže globoko rano v naše okolje in se poigrava z mejami človeške (ne)etičnosti.

Z jasnim ciljem, da želimo to zgodbo peljati naprej, smo v začetku jeseni znova staknili glave skupaj in pustili mislim prosto pot. Preredko se zavedamo, kakšen privilegij je živeti v tako tesnem stiku z naravo, kot živimo v Šentjoštu. V naravi, ki nas že sama po sebi obdarja z bogatimi sadovi. V okolju, v katerem ob vsaki hiši, še preden je ta zgrajena, zraste vrtiček, vrt, njiva. Zagotovo pa še tako majhen vrtiček ne zraste brez ljubečih in delavnih rok. Tudi teh pa je tod naokoli na pretek.

To je privilegij in priložnost. Priložnost, ki jo lahko izkoristimo v prid narave, nas samih in širše družbe. Netrajnostna pridelava in predelava hrane oziroma dolge prehranske verige, kot jih poznamo v današnjem globaliziranem svetu, so eden ključnih povzročiteljev podnebnih sprememb, ki že danes ogrožajo moj, tvoj, naš vsakdan. Hkrati pa večina teh istih prehranskih izdelkov, ki jih najdemo na policah naših največjih in najglasnejših trgovcev, veliko siloviteje, kot si mislimo, ogrožajo naše zdravje.

Iz tega razmisleka je sledila logična rešitev, in sicer, da tokrat sovaščane povabimo na izmenjevalnico ozimnice. Namesto oblačil bi si tako izmenjali najrazličnejše domače dobrote, ki polnijo police naših shramb. Ker imamo to srečo, da je Študentsko društvo Silaq vedno odprto za najrazličnejše zamislice, pa čeprav se zdijo še tako tvegane, smo v nedeljo, 13. novembra, prvo Izmenjevalnico ozimnice tudi izpeljali.

Pred oder dvorane Kulturnega doma Šentjošt smo postavili mizo, ki je potrpežljivo čakala na prve pridelke. Po dvorani smo razvrstili nekaj stolov in mizic ter jih napolnili z domačo ocvirkovko in bananinim kruhom. Iz kuhinje je že pridišalo po sveže kuhani kavi in čaju. Nato smo čakali. Povedano po pravici, čakali smo kar nekaj časa. Nato pa je kljuka ob vstopu v kulturni dom vse pogosteje zarožljala. Nekateri so se oglasili zgolj iz radovednosti, drugi so s seboj prinesli polno košaro dobrot, nekateri so previdno pokukali v dvorano, spet drugi so zamisel glasno pozdravljali že na vhodu. Prav vsakega posebej smo z največjim veseljem povabili medse na prijeten klepet, kjer smo si izmenjali komentarje, ideje, nasvete in razmisleke o domači prehrani.

Seveda prinesenih izdelkov nismo pozabili izmenjati. Glede na število in vrednost prinesenih izdelkov je posameznik dobil ustrezno število gumbov. Z gumbi se je pomaknil do mize, na kateri smo zbrali vse izdelke ozimnice, in jih izmenjal za poljuben izdelek. Vložena rdeča pesa, grozdni sok, figova marmelada, jajca, ajvar, kisle kumarice, suho sadje, vložene gobe ... Vsak kozarec ozimnice je izžareval ogromno kreativnosti, truda in srčnosti.

V prostoru je zavladala prijetna toplina. Toplina, ki je žarela iz nasmehov navdušenih in hvaležnih domačinov. In čeprav je kar nekaj stolov ostalo nezasedenih, čeprav je na ''mizi z ozimnico'' ostalo še kar nekaj prostora, smo ob koncu ponosno zaklenili vrata kulturnega doma in se polni svežega zanosa usedli na domači kavč ter si odprli slastno figovo marmelado, domačo, seveda.

P. S. In ko smo ravno v času, ko je na županski sedež sedel nov obraz (čestitamo!), imamo zanj en namig. Ljudje se zavedajo pomena lokalne, trajnostno pridelane hrane in čas je, da jim jo pomagamo postaviti na domač jedilnik. Pa tudi tistim v šoli, službi in bližnji restavraciji.