Zakaj si se odločil za študij na Berklee College? Kaj te je tako pritegnilo ravno v Ameriko?
Do študija je prišlo po spletu večih zanimivih naključij. Velikih ambicij za študij v tujini iskreno nikoli nisem imel. V letu 2021 sem ravno zaključeval zadnji letnik univerzitetnega študija multimedije na Fakulteti za elektrotehniko in Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. To je bilo prvo šolsko leto zame po končanem Konservatoriju za glasbo in Balet v Ljubljani. Kot se verjetno vsi še predobro spomnimo je bil to tudi čas COVID-a, ki nas je, verjamem, vse kar precej zaznamoval. V tem času je bila glasba tudi eden izmed načinov, da sem si glavo zaposlil še na kakšen drug način in morda pozabil na kakšne skrbi. V letu, ko sem študiral praktično doma, sem se začel poigravati z idejami; kaj bo po končanem študiju.
Ker me je glasba vedno zanimala hkrati pa sem vedno imel rad matematiko in njeno povezavo z glasbo, sem začel iskati kje bi lahko študiral “Sound engineering” oz. glasbeno produkcijo. Tako sem po naključju naletel na spletno stran Berkleeja, kjer sem videl da je eden izmed njihovih smeri – “Major” tudi “Music Production & Sound Engineering”, se pravi točno to kar me je zanimalo. Bolj za šalo kot zares sem se prijavil na nek novičnik od kolidža. Po nekaj dnevih sem prejel prijazen email od ene izmed takoimenovanih ”enrollment officerjev”, z vsemi podatki, kako pričeti s prijavo. Nato se je vse odvilo izjemno hitro: prijava, sprejemni izpit avgusta (na daljavo), novica o prejeti štipendiji in opravljenem sprejemnem izpitu, urejanje dokumentov, vise ipd. in tik pred novim letom in odhodom še zagovor diplome.

Kdaj si začel igrati klavirsko harmoniko in kaj te je tako navdihnilo, da si se odločil prav za ta inštrument?
Klavirsko harmoniko sem prvič v roke prijel v petem razredu osnovne šole. Nisem povsem siguren kako je prišlo ravno do klavirske harmonike. Mislim, da je za to delno odgovoren eden izmed prijateljev, ki je tudi igral harmoniko in me tako navdušil nad njo.

Kako usklajuješ svojo glasbeno pot v Ameriki s svojo družino in prijatelji v Sloveniji?
Gre. Z današnjo tehnologijo je res preprosto ostati v stiku z bližnjimi. Edino čas je problem, in včasih tudi časovna razlika ne pomaga. “Večji problem” je včasih, ko prideš v domovino in poskušaš malce nadoknaditi, pa časa skoraj vedno zmanjka za vse stvari, ki jih načrtuješ.

Kateri so tvoji največji glasbeni vzorniki in kako so vplivali na tvoj slog igranja?
Eden izmed njih je vsekakor Richard Galliano, ki je harmoniko v svetu glasbe ponesel na nek višji, koncertni nivo in to v več različnih žanrih. Drugače pa najraje rečem kar moji mentorji in učitelji. Na moj slog igranja so vplivali in vplivajo predvsem s tem, da preko njih dobivam glasbeno širino, vidim pomen trdega dela in se poskušam ne omejevati z posameznimi glasbenimi žanri.

Te je študij na Berklee College spremenil oz. izpopolnil kot glasbenika ali kot osebo?
Vsekakor oboje. Mislim, da sem v tem času zelo spremenil v obeh pogledih. Vedno bolj verjamem, da biti glasbenik najprej pomeni biti (dober) človek. Na tem mestu bi omenil citat Nadie Boulanger ki pravi: "Tvoja glasba nikoli ne bo več ali manj kot si sam človek”.

Ali si kdaj imel priložnost sodelovati z drugimi glasbeniki na kolidžu?
Seveda, neprestanoma. Lahko bi rekel, da je to celo najboljša stvar tega kolidža. Na Berkleeju je ogromno izjemnih raznovrstnih glasbenikov iz vseh koncev sveta z različnimi življenjskimi zgodbami in cilji. To so zame sigurno ene izmed najpomembnejših in najlepših izkušenj.

Kateri je bil tvoj največji uspeh na področju glasbe do sedaj?
V mislih imam dva koncerta. Eden je bil nastop v prestižnem jazz klubu Regattabar v Bostonu z Marcom Pignatarom in njegovim spetetom. Drugi pa mislim da nastop z Boston Civic Symphony in izjemno čelistko svetovnega slovesa Allison Eldredge v dvorani Jordan Hall na New England konservatoriju.

Kaj meniš o glasbeni sceni v Ameriki v primerjavi s tisto v Sloveniji?
Glavna razlika je sigurno velikost in raznolikost. Sam sicer težko govorim za celotno Ameriko, saj imam sam izkušnje samo iz Bostona pa še to bolj iz Berklee “mehurčka”, ki je sicer še vedno ogromen. Stvar, ki je mene osebno na Berkleeju najbolj navdušila je to, da se veliko ljudi ne ozira na meje različnih glasbenih žanrov, ampak na glasbo kot tako. Povsem normalno je, da se v okviru istega predavanja ali ure pogovarjaš o Bachu, Beatlih, Celine Dion in o Stevie-u Wonderju, ali pa da pri eni uri pišeš troglasno invencijo v naslednji pa preprosto pesem s tremi različnimi akordi. Razpon kakovosti glasbenikov je izjemen. Včasih imaš občutek, da veliko veš v naslednjem trenutku pa pride nekdo, za katerega si rečeš, če malce pretiravam, da lahko vadiš še naslednjih 30 let po 10 ur na dan pa mu ne boš segel do kolen. Sam imam sicer dobre izkušnje z drugimi glasbeniki in “konkurenco”. Se mi zdi, da je v zraku neka zdrava tekmovalnost, ki ljudem, ki so dojemljivi daje dodatno motivacijo, željo po sodelovanju in učenju od drug drugega.
Dejstvo je tudi, da so v Ameriki in na Berkleeju ljudje, ki so dejansko uspeli v svetovnem merilu na svojem področju. Povsem normalno je, da so profesorji prejemniki, oz. nominiranci za nagrade Grammy, ali pa da so sodelovali z največjimi glasbeniki in glasbenimi zvezdami.

Kako poteka tvoj tipičen dan med študijem in vadbo na klavirski harmoniki?
Z eno besedo intenzivno. V povprečju sem med študijskim semestrom od doma po cele dneve (velikokrat tudi čez vikende). Običajno pred deveto zjutraj grem in okoli devetih zvečer se vračam. V tem času pa imam ure, predavanja, razne vaje, opravljam študentsko delo na kampusu, vadim harmoniko, klavir, delam na šolskih projektih, kompozicijah ... V svoji sobi v stanovanju večinoma samo spim. Če pa so na sporedu kakšni nastopi ali večji projekti se pa vse skupaj lahko še precej podaljša.

Kakšni so tvoji cilji za prihodnost po končanem študiju?
Težko rečem, stvari se tako hitro spreminjajo in preveč jih je, ki me zanimajo. Če bi mi kdo 2 leti nazaj rekel, da bom tam, kjer sem zdaj, oziroma da bom doživel stvari katere sem bi mu kar naravnost povedal da je “zmešan”. :) Najraje se osredotočam na sedanjost oz. bližnjo prihodnost in poskušam le to najbolje izkoristiti. Mogoče en tak dosegljiv cilj bi bil posneti album z avtorsko glasbo in izjemnimi glasbeniki, ki sem jih spoznal tekom študija.

Ali imaš kakšno posebno zgodbo ali anekdoto s kakšnega nastopa?
Mogoče je zanimiva ta, ko sem v okviru letošnjega Berklee festivala folk glasbe zastopal 5 različnih držav oz. regij v petih različnih zasedbah. Očitno je harmonika pogost ljudski inštrument v veliko kulturah. Zastopal sem Slovenijo, Makedonijo, Iran, Grčijo in Nepal.
Še ena kratka in meni ljuba zgodba je, ko sem lanski december sodeloval na koncertu z naslovom “Sounds of Bosnia”. V dvorani s 1215 sedeži sredi Bostona smo koncert zaključili z znano skladbo skupine Divanhana – Aj mene majka jednu ima. Na nogah je bila celotna dvorana starejših in mlajših bosanskih priseljencev ki so z nami peli in plesali.

Kakšne nasvete bi dal mladim glasbenikom, ki razmišljajo o študiju glasbe v tujini?
Da če je želja in pripravljenost za trdo delo je možno marsikaj česar si drugače nikoli ne bi predstavljal. “Don’t be afraid to suck!” Ena izmed najbolj preprostih in genialnih stvari, ki mi jih je povedal eden izmed profesorjev. Če ti nekaj ne gre, to še ne pomeni, da nisi za to, ampak je to priložnost za siguren napredek, če si vanj le pripravljen vložiti čas. Kot sam opažam je izjemno pomembna odprtost in pripravljenost na to, da se stvari odvijejo popolnoma drugače kot smo si jih zastavili ali predstavljali. In spet bi poudaril, da glasba ni nič brez tiste človeške note. Lahko si najboljši glasbenik na svetu, a če nisi človek ti tudi to drugo čisto nič ne pomaga.

Manca Dolinar,
foto: J. K. .