No, nekaj podobnega je verjetno imel v mislih tudi Borovničan Urban Švigelj, sicer študent Pedagoške fakultete, ki pa so se mu takšne “sanje” tudi uresničile. Sodeloval je namreč v raziskavi, za katero je Institut Jožef Stefan iskal prostovoljce za dolgotrajno ležanje v postelji, skupina pa je izvajala vibracijsko vadbo v pogojih težnosti.
Ker je trenutno študent absolvent in ker ni imel nobenih nepremakljivih načrtov, si je, kot pravi, lahko vzel tri mesece časa, kot ga taka raziskava zahteva. Tudi ideja se mu je zdela zelo zanimiva in edinstvena. “Bilo je nekaj strahu oz. dvoma o potencialnih posledicah, a po uvodnem razgovoru sem bil pomirjen, saj te raziskave izvajajo že nekaj desetletij. Prav tako sem imel na katerikoli točki raziskave možnost odstopa.” 
Uvodni zdravstveni pregledi so potrdili, da je primeren za udeležbo pri projektu in tako se je začelo še dvotedensko testiranje v Nordijskem olimpijskem centru v Planici. Potem se je, kot opisuje Urban, začelo 60 dnevno ležanje, v sklopu katerega je šestkrat na teden telovadil. Želeli so namreč ugotoviti, kako zmanjšati učinek breztežnosti na izgubo mišic oz. mišične moči. Sledila sta še dva tedna testiranj. Jedli pa so samo hrano, ki so jo pripravili tam in odmerili za vsakega posamično. “To je zelo malo maščob in sladkorjev. In pa seveda, nisem smel vstati ali se vsesti čez celoten potek raziskave.”
Najbolj zanimiv del raziskave se mu je zdela telovadba sama. Ta je izgledala tako, da so ga naložili v rešilca in ga odpeljali do druge stavbe, kjer je bila telovadna naprava oz. centrifuga. “Pred začetkom vrtenja so izvedli vse potrebne protokole za zagotavljanje varnosti, sledilo je kratko ogrevanje pri manjših hitrostih. Najbolj zahteven del je bil pogostost vadbe, saj smo jo imeli vsak dan. Zagotovo pa je pomagala glasba, ki so jo predvajali na slušalke med telovadbo.” Kaj pa težave zaradi pomanjkanje gibanja? Urban pravi, da je prvih nekaj dni imel nekaj bolečin v hrbtenici, ampak so tudi te hitro izginile. Pri bolečinah v mišicah pa jim je pomagal fizioterapevt. 
In kaj človek počne tri mesece na postelji? “Do določene mere sem si to vzel kot dopust od življenja. Ko sem zaključil s telovadbo in ostalimi testiranji, sem prosti čas preživljal z videoklici, filmi in serijami, videoigricami, nekajkrat smo z ostalimi udeleženci igrali tudi poker in druge družabne igre. Z njimi se slišimo še danes in smo stkali lepe prijateljske vezi.” Obiski niso bili dovoljeni, razen ko so v sklopu raziskave opravili magnetno resonanco v Ljubljani. Najbolj je pogrešal svobodo in dobro hrano.  
Na vprašanje, kdaj mu je bilo najtežje, kakšno motivacijo je imel, da je vztrajal in ali je bil kdaj tik pred tem, da zaključi s sodelovanjem, Urban odgovarja, da do tega ni prišlo, so bili pa zagotovo težki dnevi. “Pri vsem tem je bila zagotovo v pomoč celotna ekipa raziskovalcev in medicinskih sester, psihologinja in ostali udeleženci.”  
Trenutek, ko je prvič vstal s postelje, je bilo v okviru ene izmed raziskav. Dvignili so jih iz ležečega v stoječ položaj, nato so testirali, koliko časa lahko stojijo, preden bi padli v nezavest. Preden se je to zgodilo, so test ustavili. “Vse, kar sem opazil je to, da sem izgubil nekaj kondicije in ravnotežje. Oba sem hitro dobil nazaj.” Pa bi še sodeloval v podobni raziskavi? Pravi, da bi se brez težav odločil za ponovno sodelovanje, saj so bili občutki pozitivni, doživel je edinstveno izkušnjo in spoznal veliko zanimivih ljudi. In če bi moral svojo izkušnjo opisati kot naslov filma, bi ga poimenoval “Trnuljčica”, v smehu še zaključi Urban Švigelj. 

Rok Mihevc