Na pust deževni dan smo Mačkoni in Pravljični junaki iz vrtca Borovnica pregnali slabo voljo in se veselo odpravili na dvourno vožnjo proti Logarski dolini. Vreme nam je šlo na roko in gospod Marko nas je med občasnim rahlim pršenjem popeljal po okolici Eko hiše in nam pripovedoval o zanimivih dejstvih o naravi. Vzgojiteljice smo bile kar malo ponosne na naše varovance, ki so se izkazali z znanjem o gozdnih živalih in drevesih. Po poti smo malicali, poslušali šumenje slapa Palenk, opazovali luknje strašnega porednega škrata Zvonka, ki uščipne v peto prav vsakega, ki ne spoštuje pravega prijateljstva. Priznam, da se ne Mačkoni ne Pravljični junaki niso prepirali, in tako smo srečno prestali test prijateljstva.

Do večerje so otroci tekali in se igrali na vrtu, ki ni opremljen z igrali, pač pa se na njem lahko zaposlijo z žogami, obroči in drugimi preprostimi rekviziti. Žal zaradi mokre trave tega nismo mogli izkusiti, smo pa vsi razmišljali o tem, da bi se bilo vredno vrniti sem na lep sončen dan.

Po večerji smo vsi skupaj popadali v postelje in ob zori nas je pozdravilo kislo deževno jutro. Odločeni, da se ne predamo ob nekaj kapljicah dežja, smo opremljeni v škornjih, pelerinah in tudi dežnikih pogumno odšli z gospo Andrejo, »ta glavno« pri hiši, v gozd poiskat škrata Nejka. To vam je pravi škrat, njegovo delo je skrb za pravljice. Škrat Nejko nam je natresel veliko zgodb, pogledali smo spečo čarovnico in zbežali v skedenj, ko se je ulilo z neba kot iz škafa.

Malce je bilo zmede, medtem ko smo se hiteli preoblačiti v suha oblačila, pojedli izvrstno kosilo, malce počivali, se malo igrali in že je bila na vrsti ena najbolj zanimivih stvari, polstenje. Občudovali smo volnene slike, s katerimi so bile okrašene sobe in se šele tedaj zavedli, kako težko delo je to. Pastirica Mica, potrpežljiva in prijazna, je vsem pomagala, zato so slike uspele, vse so prelepe, otroške in preproste. Vem, da jih bodo vse mame obesile na steno.

In petkovo jutro? Kot čebele smo frčali okrog, marljivo pospravljali čevlje, perilo, majčke ... Še poslednji sprehod z nabiranjem gob in obiskom slapa Palenk, kjer je tolmun želja. Skoraj smo zamudili kosilo in že smo se vkrcali na avtobus. Nepozabna dogodivščina in otroci iskrivih oči so vse, kar si lahko želimo. Logarska dolina, neokrnjena narava brez ene same smeti nikogar ne pusti ravnodušnega – tudi nas ni.

Zvonka Makovec