Prvi planinski izlet v novem šolskem letu se je tako kot običajno začel z jutranjim zborom na parkirišču pri borovniški železniški postaji, od tod smo se nato z osebnimi avtomobili odpravili proti Zgornjemu Jezerskemu. Na poti nas je sprva pričakal dolg obvoz do Preddvora, prav na tem odseku pa je za drobno popestritev poti poskrbel traktorist, ki na ovinkasti cesti trmasto ni želel dati prednosti pravcati koloni naših vozil, ki se je nabrala za njim. Vendar nam to ni pokvarilo razpoloženja, tako da smo izhodišče poti – parkirišče v bližini spodnje postaje tovorne žičnice na Češko kočo – dosegli dobre volje.

Sledilo so preobuvanje v planinske čevlje, zadnji pregled nahrbtnikov in že tradicionalni skupinski krog pred samim začetkom pohoda, ki ga sestavljajo kakšna kratka družabna igra in tehnična pojasnila glede pohoda. Tokrat je bil krog zaradi rekordnega števila udeležencev celo tako velik, da smo ga razprostrli čez celotno širino parkirišča. Preštevanje v krogu se je ustavilo pri številki 52, k temu pa je treba dodati še dva malčka, ki sta se nosila še pri starših, ter enega štirinožnega spremljevalca (mimogrede, med potjo se nam je kmalu pridružil še en prijazen pes, ki nas je spremljal vse do koče, o njegovem lastniku pa ne duha ne sluha).

Na stezo proti Češki koči smo se odpravili v dveh skupinah, hitrejši in malo manj hitrejši. Sprva smo se spoprijeli s strmim in z listjem dodobra postlanim klancem, v drugem delu poti pa smo se z veseljem zavihteli po jeklenicah in različnih lesenih stopnicah, ki so nas pripeljale skoraj do Češke koče (1542 metrov nadmorske višine). Do te smo prišli po približno dveh urah hoje, nahaja se na severni strani Kamniško-Savinjskih Alp, tako rekoč v senci tamkajšnjega očaka Grintovca (2558 m). Sence slednjega smo žal bili deležni ves čas našega postanka pri koči, tako da smo toplo oblečeni poželjivo pogledovali na tiste okoliške vršace, ki so se kopali v zlatem jesenskem soncu.

Po sproščujočem, a proti koncu že malo premraženem postanku pri koči, ki so ga nadobudni mladi planinci izkoristili tudi za plezalsko osvajanje manjših balvanov, smo se odpravili nazaj proti izhodišču. V spodnjem delu poti smo naredili še manjši ovinek do Štularjeve planine, ki nam je postregla z zvrhano mero sonca in lepim razgledom na nasproti stoječi Goli vrh (1787 m). Od tod do parkirišča z našimi jeklenimi konjički je bil le še kratek del poti, nato pa je sledila vrnitev domov v borovniški konec, in med potjo so marsikomu misli že zaplavale proti naslednjemu, novembrskemu planinskemu cilju borovniškega planinskega društva.