“Išče se oranžna” – planinska orientacija na Jezeru

Po uspešno organiziranem lanskem državnem planinskem orientacijskem tekmovanju, smo v soboto, 20. aprila, mladinci Planinskega društva Borovnica na Jezeru organizirali drugo Planinsko orientacijsko tekmovanje v Gorenjsko-dolenjski ligi v sezoni 2023/24, na tekmovanju pa smo gostili še nekaj ekip s Primorske, ki so se prav tako borile za mesto na državnem tekmovanju – letos na Boču.
Na start pri Gasilskem domu PGD Jezero, ki so nam ga skupaj s parkiriščem prijazno odstopili lokalni gasilci in Krajevna skupnost Podpeč–Preserje, smo prvi prispeli nadobudni organizatorji in se kar takoj lotili priprave startne mize ter razporejanja naših sponzorskih nagrad po darilnih vrečkah. Okoli 8.30 so se nam pridružile še ekipe tekmovalcev vse od družin in osnovnošolcev do starejših članov.
Po uvodnem nagovoru vodje tekmovanja Francija Suhadolnika so se ekipe druge za drugo odpravile najprej do štartne mize po zemljevid in kontrolni list, nato na teste, kje so pokazali svoje znanje planinske šole ter dalje s pomočjo kompasa na teren iskati oranžne tristrane prizme – kontrolne točke. Na cilj so se po pričakovanjih prve vrnile družine in ekipe osnovnošolcev. Veselih obrazov so se razveselili nagrad in o njih celo poročali svojim prijateljem doma: »Poglejte kaj zamujate!«. Proge v težjih kategorijah so ob omejenem času za marsikoga predstavljale zanimiv izziv, zaradi česar sta bili ekipi članov iz domačega društva PD Borovnica in iz PD Ljubljana–Matica še posebej ponosni na svoj uspeh – našli so vseh 12 kontrolnih točk! 
Veseli, da je vreme zdržalo, smo za zaključek izvedli še podelitev nagrad in fotografiranje za preostale ekipe ter se zahvalili vsem, ki so priskočili na pomoč pri organizaciji. Sledilo je kratko druženje in hitro pospravljanje, nato pa smo tudi najbolj vztrajni zaprli naše 'popotniške malhe' in se odpravili domov zasluženemu počitku naproti. 
Še enkrat hvala za vso podporo našim sponzorjem Zavodu MOVIT, Urbanističnemu inštitutu Slovenije, TIC Vrhnika, Avtostoritvam Rogelj, Hooray Studios, Kibubi, Mipro trgovini in Slaščičarni Berzo, s pomočjo katerih smo za vse udeležence lahko pripravili čudovite nagrade, posebej pa se zahvaljujemo PGD Jezero, Krajevni skupnosti Podpeč–Preserje, Mladinski komisiji Planinske zveze Slovenije in Planinskemu društvu Borovnica, ki ste izvedbo dogodka že na začetku podprli in ga s tem omogočili. 
Se vidimo v naslednji orientacijski sezoni!

Za MO PD Borovnica Živa Nikšič

Dvaindvajsetič po kartuziji Bistra

Leto se hitro obrne in že se je bližala zadnja aprilska sobota, ko se odpravimo po poteh nekdanje kartuzije v Bistri. Vremenska napoved je bila precej muhasta in tudi praznična sobota naj ne bi pretirano vabila v hribe, a se je kljub temu v hladnem jutru v Bistri zbralo kar 27 pohodnikov in pohodnic. Rekord. Še preden je sonce pokukalo izza oblakov, je dan polepšal prihod Dušana Miklošiča, začetnika omenjenega pohoda, prvič po mnogih letih. Po pozdravnih besedah in navodilih organizatorja so udeleženci razigrane volje zagrizli v Figarjev klanec za gradom in nato po učni in planinski poti proti Pokojišču. Prvi postanek nad Lazami je že okrancljalo jutranje sonce, zadišala sta kavica in čaj. Do druge postojanke pri Pokojišču je ločil še zajeten vzpon prek Trebelnika, a malo čez deveto uro je bila skupina že na Menišiji. Od tod se je pot le malenkostno dvigovala in spuščala tja do Dobca, mestoma so se odpirali lepi pogledi na okoliška hribovja. Pri kapelici lurške Matere Božje pod svetim Lenartom je zopet božalo pomladno sonce in kar težko se je bilo odtrgati od prijetnega počitka, vedoč da sedaj sledi nekaj kilometrov asfalta. Za tolažbo so bili občasni pogledi na Javornike in svetlikajoče Cerkniško polje/jezero. Na Kožljeku pri sveti Ani se je pot za dalj časa odcepila v goste notranjske gozdove Kožlješkega loga. Točnejše od ure je Gostilna Godec na idealni prostorček pri potoku dostavila slastno kosilo za vso ekipo. 
Zdaj je šel korak še malce težje, toliko bolj, ker je do Krimske jame še dobršen del vzpona. Planinska pot tod vodi mimo nekaj čudovitih razgledišč, kjer se pogled odpre do Nanosa, Julijskih Alp, Karavank in Kamniško - Savinjskih Alp. Ob rednih postankih ni bilo težko zmagati še najvišje točke pohoda – Krimščka (940 m) in se spustiti do turistične kmetije Pri zidanci. Sedaj je marsikdo že pošteno čutil noge. Postanku ob Rakitniškem polju je sledil tisti neskončni spust po starih poteh do Ljubljanskega barja, kjer se je občasno odprl pogled na vršace Kamniških gora. Dan se je prevešal v večer, ko je pohodnike do cilja ločilo le še ravno polje z nostalgičnimi pogledi na grebene okoliških hribov, kjer so pohajkovali le nekaj ur pred tem. Skozi Goriški mah, prek Borovniščice, mimo nasadov borovnic in zakorakali so skozi obzidje gradu Bistra. Sledila je podelitev spominskih kolajn, Dušan Miklošič jih je do sedaj zbral 22 … od 22-ih. Za odlično izvedbo pohoda se gre na tem mestu izrecno zahvaliti Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika in pa ekipi Gostilne Godec.

Srečanje notranjskih planincev v Peklu

Kot že rečeno, se čas hitro obrne in tako je borovniške planince zopet doletela dolžnost oz. čast, da pripravi letno srečanje planincev notranjske regije. Devet let pozneje naša dolina še vedno nima imenitnejše destinacije za pohod in tovrstno druženje, kot je soteska Pekel. Marsikaj pa je od onih časov vendarle drugače, kar se je pokazalo že na izhodišču poti pri Ohoniškem jezu, kjer je dobrih sto udeležencev pohoda ono nedeljo, 19. maja, svoje jeklene konjičke udobno parkiralo v senci novo urejenega parkirišča. Pravcata uganka je, kako obiskovalci Pekla in še posebej domačini sicer avte raje parkirajo nasproti gostišča, na razbeljenem prostoru brez vsake sence, da bi si prihranili pet minut hoje... Kakorkoli, po pozdravnem nagovoru predsednika MDO PD Notranjske Damjana Debevca so se planinci pod vodstvom vodnika Primoža Pečlina podali proti peklenski soteski. A ker se tam širi le nebeški hlad, so pot mimo slapov in nato vse do Zelenega vrha, kjer se prične Kožlješki log, zmagali brez najmanjših težav. Sledila je vrnitev po gozdni poti prek Pristave in naravnost na imenitni prireditveni prostor pri Bizjaku v Ohonici. Tu je že čakal slastni Kranjčev pasulj, ki je toliko bolj teknil ob zvokih harmonike, za kar se gre zahvaliti našemu skorajšnjemu sokrajanu Tomažu Levcu.

Obnovljeno spominsko obeležje pod Kotovim sedlom

Prevzem skrbništva nad potmi v Tamarju pred štirimi leti nam je do sedaj postregel z lepo vrsto nadvse zanimivih projektov. Korenine zadnje izvedenega segajo v leto 1950, ko so v steni Jalovca sredi vremenskega obrata 29. maja zmrznili trije člani PD Univerza. Oktobra istega leta so jim pri vstopu v Hornovo smer postavili spominsko ploščo iz belega marmorja in brona. Izdelal jo je znani kipar Julijan Renko. Slaba montaža, naklon stene in ekstremne razmere so poskrbeli, da je plošča pred leti zgrmela v globino. Našli smo jo, ko smo prvo leto spoznavali teren. Drugo leto smo vse kose obeležja zbrali na enem mestu. Tretje leto smo kose znosili v dolino, kjer je obeležje restavriral kamnosek Rok Veit. Sočasno smo pripravljali prostor pod Kotovim sedlom za ponovno namestitev. Letos spomladi so obeležje na Veliki kot transportirali nasledniki PD Univerza – AAO Ljubljana, ob priliki turnosmučarskega memoriala VTK, poimenovanega po dotičnih umrlih planincih. Konec junija pa je mešana ekipa obeh društev obeležje ponovno pritrdila v skalo pod Jalovcem, na bistveno varnejši (in imenitnejši) mikrolokaciji.

Markirana pot med Peklom in Rakitno

Če smo se v preteklem letu še vedno ukvarjali s prestavljanjem planinskih poti pod Zavrhom in na Stari postaji, smo se letos, zahvaljujoč zeleni zimi, lahko spet več posvečali obstoječim potem. O stalnih izboljšavah poti proti Bistri morda tod ne bi izgubljali besed, saj bo o urejanju učne poti še veliko govora. Po več kot dvajsetih letih smo se namreč resno lotili obnove oznak na planinski poti med gornjim delom soteske Pekel in Rakitno. Ta večinoma poteka po gozdnih cestah, a ima tri iz vidika vzdrževanja zahtevne povezovalne odseke. Najprej je bilo treba očistiti, nato pa s kamnitimi zložbami sanirati odsek poti mimo Zelenega vrha. V naravi zelo vidno staro pot je namreč pri prehodu v Kožlješki log Otavščica povsem postrgala. Drugo, in morda najbolj zahtevno, je bilo prečenje potoka in močvirja v osrčju loga. Čiščenju zarasti je sledilo utrjevanje hodne površine z lokalnim peskom in gradnja lesene brvi (na mestu podrte). Tretji izziv je nastopil pri prečkanju Žlafotca, kjer se zaključi gozdna cesta s Pruha in se je treba povzpeti na Plivišo onstran strme doline. Naravnih prehodov v strmih bregovih, razen struge potoka, tu ni. Izvedli smo torej več protierozijskih ukrepov in pot zopet vzpostavili ob in na samem potoku. Med delom smo imeli priložnost ugotoviti, da potok sam povzroča malo škode, pravi škodljivci na teh koncih so namreč vozniki motorjev. Z uničevalci gozdnih poti, naravnega okolja in nenazadnje zasebnega premoženja naj se ukvarjajo za to pristojni možje postave, mi pa obveščamo planince, da so zdaj vse poti v borovniški okolici označene in prehodne.

Za PD Borovnica Damjan Debevec