Na začetku lahko spomnimo, da je bil nastop v tujini leta 2021 tudi povod za združitev dveh skupin, ki sta bili v času korone zdesetkani. Takrat smo skupno nastopili v Nemčiji in od takrat se skupno s plesnimi koraki vrtimo v isto smer. Za letošnjo smer smo med drugimi izbrali tudi nastop na mednarodnem folklornem festivalu. Za prvo, resnejšo skupno turnejo, smo prek organizacije Cioff, ki povezuje obstoječe folklorne festival in izmenjuje podatke o kakovosti skupin, izbrali Poljsko, natančneje mesto Ozarow Mazowicki, ki je gostilo 5-dnevni festival.
Seveda 30-minutni nastop na takšnem dogodku terja resno pripravo in premišljeno vsebino nastopov. Vadili smo že čez sezono, intenzivnost vaj pa okrepili pred festivalom. V soboto, 27. julija, smo se odpravili na dolgo pot. Seveda smo obisk na Poljskem izkoristili tudi za turistično-zabavni program in tako smo se na poti ustavili in prenočili tudi v Bratislavi in Krakovu, četrti dan našega potovanja pa dospeli do gostiteljev. Tu lahko povemo, da smo imeli pravi luksuz, saj so nam priskrbeli hotel, kar za folklorne festivale ni tako redna praksa.
Že prvi večer smo se z organizatorji in udeleženci dodobra spoznali na spoznavnem večeru. Po gala in vrhunski večerji smo se učili plese različnih držav in že stkali prva poznanstva. Festivala smo se udeležili trije narodi. Gostitelji Poljaki oz. Folklorna skupina Ożarowiacy, Čehi iz mesta Stražnice blizu Brna oz. Folklorna skupina Demižon in mi, Slovenci. Ves čas festivala pa je bilo v zraku, ali se nam bodo le pridružili tudi Senegalci, ki so bili prav tako predvideni kot udeleženci. Na koncu jih nismo videli, saj so tisti dan, ko bi morali biti že na Poljskem, sporočili, da nimajo denarja za letalske karte oz. imajo težave v tranzitu. Kasneje so Čehi pripovedovali, da so s Senegalci na prejšnjih festivalih imeli tudi zanimive izkušnje. K njim so prispeli, a zdesetkani, saj so nekateri prihod v Evropo izkoristili za nekaj drugega. In kupili le enosmerno karto. :)
Kakorkoli, tudi brez afriških ritmov je bilo na festivalu izredno živahno in tudi prizorišča so bila različna. Oder na prostem, dvorana in hotel. Še bolj zanimiva so bila imena mest, kjer smo nastopali, še najbolj smo si zapomnili Stare Babice. Dnevi pa niso bili namenjeni samo nastopanju, organizatorji so se zelo potrudili in pripravili pestre dejavnosti za nas. Eno dopoldne je bilo namenjeno obisku glavnega mesta Poljske – Varšave in to prav na dan, ko se spominjali varšavske vstaje v času 2. svetovne vojne, kar se je čutilo tudi v utripu mesta in pripadnostjo prebivalcev. Ob peti uri popoldne so se npr. na ulicah ustavili ljudje in promet, sirene so naznanile spomin na več kot 18.000 padlih vojakov in 120.000 civilnih žrtev. Eno dopoldne bi morali tudi na bazen, a je hladno vreme hotelo drugače. Pa smo ta čas izkoristili za vajo na parkirišču hotela, vsako prosto uro pa tudi za odbojko in nogomet.
Zadnji dan smo se vsi udeležili tudi svete maše, ki je bila del mednarodnega festivala. Pri njej smo s pesmijo sodelovali tudi Slovenci, na koru smo pod vodstvom organista Luka Šviglja zapeli Marijino pesem. V cerkvi Božjega usmiljenja nas je nagovoril domači župnik, ki nam je izrekel toplo dobrodošlico. Popoldne je sledila še povorka po ulicah vseh udeležencev, zaključni del festivala in poslovilna večerja. Ta je minila z malce grenkim priokusom, saj so se s Poljaki in Čehi v teh dneh spletle prijateljske vezi, ki pa nam jih na srečo še naprej pomagajo vzdrževati socialna omrežja.
Članek bi radi izkoristili tudi za zahvalo mentorici Mariji Čipić Rehar, ki nas je v zadnjih mesecih skrbno pripravljala na turnejo, predsedniku Prosvetnega društva Horjul Klemnu Černigoju za odzivnost in pomoč pri organizaciji ter sponzorjem Plevnik d.o.o., Ventus d.o.o. in Metrel d.o.o, ki so nam omogočili gostovanje na Poljskem.
Rok Mihevc
