O usodi povojnih skrivačev, predvsem domobrancev, na borovniškem koncu mi je ob priložnosti 70-letnice tragičnih dogodkov pripovedoval Anton Turšič z Dražice: »Skrivali so se pri strugi gornjega toka Otavščice, v bližini Krimske jame, kjer so imeli tudi votlino, do katere so hodili po vodi, da jih pes ne bi zasledil. Hrano jim je v jerbasu nosila neka domačinka, ki je tja hodila prat obleke.« Koliko jih je bilo? V začetku menda med dvajset in trideset, večinoma hribovcev s Kožljeka, Bezuljaka, Begunj … ki so tako ali drugače utekli množičnim povojnim pobojem. »Pridružil se jim je tudi Popitov Viktor z Belega potoka. Bojda je ušel z vlaka, ko so jih peljali v Kočevski rog. Nekaj časa je bil z njimi, potem pa se je odločil, da se bo poskušal prebiti čez mejo. Srečno je prispel v Italijo, v begunsko taborišče Senegalija pri Anconi, kjer je bil v isti sobi z mojim očetom. Nekega večera mu je rekel, da ga pa zdaj nekaj časa ne bo: 'Grem domov, pa nobenemu ne smeš povedati.' Oče mu je še naročil, naj se oglasi pri njegovih domačih na Dražici, pa nazaj grede prinese en liter šnopsa – želodec ga je mučil, ker so Italijani v hrano dajali nafto, da bi ljudje manj pojedli. Viktorju in še enemu je uspelo priti nazaj do Borovnice in sta jih dvanajst odpeljala proti meji. Zakaj niso odšli vsi, ne vem. To je moralo biti proti koncu leta 1945, verjetno jeseni. Skupina šestih, ki jih je vodil Viktor, je srečno prišla čez mejo. Ono drugo skupino pa so zajeli jugoslovanski vojaki, a so imeli fantje tolikšno srečo, da je z druge strani meje v bližino prišla ameriška vojaška patrulja z oklepniki, pa so menda samo cevi obrnili proti naši strani in so jih vojaki takoj izpustili ter zbežali, fantje pa – gotovo! – so vsi veseli objemali Amerikance. Dva dni zatem so se pridružili prvi skupini v Anconi,« je Turšič sklenil prvi, srečni del zgodbe, medtem ko o usodi preostalih ni vedel povedati nič konkretnega, saj jih po vrnitvi obeh vodnikov v votlini ni bilo več. Menda so jih zelo aktivno iskali »nekateri domači lovci«: »Enkrat so verjetno sedeli pred tisto votlino, pa so jih presenetili. Zdaj, ali so jih zajeli ali takoj pobili, se ne ve. Za njimi so izginile vse sledi. Kmalu po tistem pa sta tukaj 'v bregovih' (Strmec) Rotova in Petkova mama nabirali brinove jagode. Našli sta pogorišče in na njem človeške kosti. Ne ve se, ali so bili to oni ali kdo drug. Seveda sta takoj zbežali stran in dolga leta molčali o tej najdbi.« Kaj pa se je zgodilo z Viktorjem in njegovim kolegom? Ravno ko sta na javki v hribovskih vaseh izvedela, da fantov ni več, »je v hišo pritekel gospodar, češ naj se skrijeta, ker je vsepovsod naokrog polno vojakov. Prišli so tudi v hišo, kjer pa se je izkazalo, da so hrvaški domobranci. Potem sta jih vodila čez mejo, a so ravno na meji padli v zasedo. Vsi so se rešili, razen vodje, majorja. Viktor je še pred odhodom v Italijo večkrat obiskal očeta na kmetiji, kar je prišlo na ušesa oblastem, ki so očeta pridržale za talca – češ, če se Viktor ne preda, ga bodo obesili. Njega ni bilo, očeta pa tudi niso obesili. Pozneje se je preselil na Tasmanijo, imel je osem otrok, umrl pa je tik pred osamosvojitvijo.«

Damjan Debevec