Oktobra lani sem se odločil, da naredim v svoji planinski oziroma
gorniški poti korak dlje – oziroma
velik korak navzgor. Po osvojitvi Mont Blanca (s turnimi smučmi),
Matterhorna, Klimanjara, Ararata
itd. te gore in višine preprosto zasvojijo in želiš dlje, višje,
hitreje … Tako je padla odločitev
za Manaslu, moj prvi osemtisočak. Zakaj Manaslu? Enostavno: bil je najcenejši.
Čas priprav je bil
čas mojega življenja – vsak teden vzpon na 2 ali 3 dvatisočake,
2–3-krat tedensko fitnes, vmes pa kolo in tek. Utrujenost, žulji,
nobenega časa za prijatelje, samo služba – hribi itd. – ampak
zares in resnično sem užival vsak prepoten trenutek. Toliko
razgledov, spanj na vrhu Triglava, Grintovca v snegu, na mrazu,
sončnih vzhodov in zahodov … prečudovito. Med priprave so sodili
tudi zdravniški pregledi in testiranja, prehranski strokovnjaki,
spanje v višinskem šotoru (simulacija razmer do 6500 m) ipd.
Pa je prišel konec
avgusta 2024, ko sem se kot edini Slovenec v odpravi odpravil z
ljubljanskega letališča, najprej proti Istanbulu in nato do
Katmanduja v Nepalu. Tam me je že čakal predstavnik agencije Snowy
Horizont, prek katere sem se udeležil odprave. Ekspedicijska
skupina je štela 14 članov odprave, ki so prihajali z različnih
koncev sveta (Češka, Francija, Hrvaška, Japonska, Bolgarija,
Avstralija, Nizozemska ...).
Po formalnostih
(izdaja dovoljenja za odpravo) in ogledu Katmanduja smo se odpravili
na treking (del Manaslu Circuit Trek – »krožna pot Manaslu«, ki
je trajal pet dni – najvišja točka, ki smo jo napravili po poti, pa
je bila 5160 m – Larke Pass). Prvi del trekinga (drugi del se je
nadaljeval po sestopu iz vrha Manasluja) se je zaključil v baznem
taboru, ki je situiran na vznožju gore na višini 4800 m, ki je bil v
času dostopa brez snega (snežna meja je bila na cca. 5200 metrov).
V baznem taboru je
življenje počasno, »leno«, dolgočasno in rutinsko – vsak dan
zajtrk ob 8.00 (prejšnji dan pri večerji si izbereš, kaj bi –
možnosti pa so skoraj neomejene glede izbire hrane), kosilo ob 13.00
(ni možnosti izbire, a hrana je prvovrstna – od stejkov, pic,
testenin, riža, sveže zelenjave, pečenega krompirčka, pudinga za
sladico ...) in večerja ob 19.00. Vmes si lahko v »jedilnem –
bivalnem šotoru« (kjer so fotelji, ogromna miza, grelci, skratka
udobje, ki si ga zaslužiš v takšnem okolju in na takšni odpravi)
postrežeš skoraj s čimerkoli (številni čaji, kave, napitki,
sladki/slani prigrizki ipd.). Glavna stvar baznega tabora pa je
čakanje na vremensko okno. Najprej čakanje za vreme za »prvo
rotacijo«, nato »glavno rotacijo« in seveda na »summit push«
(vzpon na vrh).
Rotacija laično
pomeni, da se povzpneš počasi in kontrolirano na višja mesta gore
– na mesta, kjer so postavljeni šotori za nočitev/počitek –
t. i. višinski kampi, s čimer se aklimatiziraš (prilagodiš telo na
višino). Gora Manaslu ima 4 višinske kampe, poimenovane Camp 1 (ki
leži na višini 5700 m), Camp 2 (6400 m), Camp 3 (6800 m) in Camp 4
(7400 m).
Do naše prve
rotacije je bilo treba počakati tri dni od prihoda v bazni tabor,
kar pa je tudi lepo sovpadalo s potrebnim časom počitka po prihodu
v bazni tabor (da se je telo privadilo na višino bivanja na 4800 m).
Prva rotacija je bila vzpon na C1 (5700 m), spanje na tej višini in
spust naslednji dan v bazni tabor, kjer smo nato počivali 2 dni.
Vzpon na C 1 je tehnično nezahteven in traja nekje cca 5 ur.
Po regeneraciji
naših teles je sledila druga – glavna rotacija, ki je potekala
takole: dvig na C1 in spanje. Drug dan dvig na C2 in spanje ter
naslednji dan samo pristop na C3, počivanje 2 uri na 6800 m in spust
na C2 ter spanje in nato nazaj mimo C1 do baznega tabora. Na tej poti
se je že poznala sprememba višine – pojavljali so se prvi manjši
glavoboli, neskončno dolge noči v šotorih – spanja ni bilo
veliko namreč. Na teh višinah je spanje prekinjen proces in gre po
večini za premetavanje in čakanje na jutro ter z njim na vroč črni
čaj. Ostalo vmes pa dih jemajoči razgledi, vroče (tudi na višini
6800 m bi človek želel biti v japonkah, kratkih hlačah in kratki
majici, a žal smo si zaradi premočnega sonca in posledično sončnih
opeklin zakrivali vsak cm kože) in naporno (ne toliko
kondicijsko, pač pa napor ob pomanjkanju kisika – primerjava: na
morju je v zraku 20,9 % kisika, na 8000 m pa približno 7,7 %).
Na tej rotaciji je
prehod od C1 do C2 najzahtevnejši del odprave – gre za nekaj
»skokov« – poplezavanj preko navpičnih sten.
Po opravljeni glavni
rotaciji v baznem taboru nismo dolgo počivali, namreč napočilo je
vremensko okno že čez 2 dni. Na summit push smo tako odrinili
21. 9. 2024 po zajtrku, in sicer najprej do C1, kjer smo prespali.
Drugo jutro, 22. 9., smo odrinili prek C2 direktno na C3, kjer
smo nočili (prvič na tej višini 6800 m). Po neprespani noči smo
mukoma prišli do C4 na 7500 m ob 14.30 uri. Zakaj mukoma? Gre za
vzpon od 6800 m do 7400m, kjer se že občutno pozna pomanjkanje
kisika in pa utrujenosti od celotnega podviga – to je bil namreč
že naš 26. dan odprave in 11. dan dela na gori). Po skromnem kosilu
(2 pesti kuhanega riža na vodi, brez začimb in raznih omak) smo si
nadeli kisikove maske in počivali do 23.00. Teh nekaj ur sem spal
kot ubit – ne vem ali zaradi utrujenosti ali zaradi dodatnega
kisika. S sherpo Nurbijem sva se odpravila iz C4 proti vrhu ob 23.45,
na vrh pa sva prišla ob 6.16 uri zjutraj dne 24. 9. 2024.
Na vrhu 8-tisočaka
so bile razmere kot v pravljici – jasno nebo, brezvetrje in -27 °C.
Kljub lahki puhasti jakni (niti ne puhovki za ekstremne razmere) in
srednje debelih rokavicah me ni zeblo – najbrž adrenalin in gretje
sonca, ki je na tej višini še posebej močno.
Sledil je, na
podlagi moje lastne odločitve, takojšen direkten spust za dobrih
3000 metrov v bazni kamp, kamor sva s sherpo prišla ob 20.30 uri
zvečer. Zakaj takšna odločitev? Želel sem si svojega lastnega
šotora, vzmetnice v slednjem in vroče juhe z rezanci ter spanja.
Telo je bilo uničeno od utrujenosti in neprespanosti. Iz naše ekipe
sem bil prvi v baznem taboru, prvega sočlana sem videl šele
naslednji dan pozno popoldan – vsi člani so se namreč odločili
počivati (nočitev) med sestopom do baznega tabora na enem od
višinskih taborih (C3 ali C2).
Tretji dan po
sestopu smo se odpravili z gore ter opravili še zadnji del
trekinga, ki je trajal 4 dni. Vreme je bilo ponovno, kot na celotni
odpravi, na naši strani, saj smo prepešačili približno 90 km v
soncu in lepih razgledih na okoliške vrhove, grebene in prečudovito
naravo.
V Katmanduju sem
imel še 1 dan časa za zadnje nakupe spominkov in pakiranje za
letalo … hitro – prehitro – je minilo. Ampak, plani so že
zabetonirani, se vidimo drugo leto na novem projektu v Himalaji.
Jure Škrbec