Oktobra lani sem se odločil, da naredim v svoji planinski oziroma gorniški poti korak dlje – oziroma velik korak navzgor. Po osvojitvi Mont Blanca (s turnimi smučmi), Matterhorna, Klimanjara, Ararata itd. te gore in višine preprosto zasvojijo in želiš dlje, višje, hitreje … Tako je padla odločitev za Manaslu, moj prvi osemtisočak. Zakaj Manaslu? Enostavno: bil je najcenejši. 
Čas priprav je bil čas mojega življenja – vsak teden vzpon na 2 ali 3 dvatisočake, 2–3-krat tedensko fitnes, vmes pa kolo in tek. Utrujenost, žulji, nobenega časa za prijatelje, samo služba – hribi itd. – ampak zares in resnično sem užival vsak prepoten trenutek. Toliko razgledov, spanj na vrhu Triglava, Grintovca v snegu, na mrazu, sončnih vzhodov in zahodov … prečudovito. Med priprave so sodili tudi zdravniški pregledi in testiranja, prehranski strokovnjaki, spanje v višinskem šotoru (simulacija razmer do 6500 m) ipd. 
Pa je prišel konec avgusta 2024, ko sem se kot edini Slovenec v odpravi odpravil z ljubljanskega letališča, najprej proti Istanbulu in nato do Katmanduja v Nepalu. Tam me je že čakal predstavnik agencije Snowy Horizont, prek katere sem se udeležil odprave. Ekspedicijska skupina je štela 14 članov odprave, ki so prihajali z različnih koncev sveta (Češka, Francija, Hrvaška, Japonska, Bolgarija, Avstralija, Nizozemska ...). 
Po formalnostih (izdaja dovoljenja za odpravo) in ogledu Katmanduja smo se odpravili na treking (del Manaslu Circuit Trek – »krožna pot Manaslu«, ki je trajal pet dni – najvišja točka, ki smo jo napravili po poti, pa je bila 5160 m – Larke Pass). Prvi del trekinga (drugi del se je nadaljeval po sestopu iz vrha Manasluja) se je zaključil v baznem taboru, ki je situiran na vznožju gore na višini 4800 m, ki je bil v času dostopa brez snega (snežna meja je bila na cca. 5200 metrov).
V baznem taboru je življenje počasno, »leno«, dolgočasno in rutinsko – vsak dan zajtrk ob 8.00 (prejšnji dan pri večerji si izbereš, kaj bi – možnosti pa so skoraj neomejene glede izbire hrane), kosilo ob 13.00 (ni možnosti izbire, a hrana je prvovrstna – od stejkov, pic, testenin, riža, sveže zelenjave, pečenega krompirčka, pudinga za sladico ...) in večerja ob 19.00. Vmes si lahko v »jedilnem – bivalnem šotoru« (kjer so fotelji, ogromna miza, grelci, skratka udobje, ki si ga zaslužiš v takšnem okolju in na takšni odpravi) postrežeš skoraj s čimerkoli (številni čaji, kave, napitki, sladki/slani prigrizki ipd.). Glavna stvar baznega tabora pa je čakanje na vremensko okno. Najprej čakanje za vreme za »prvo rotacijo«, nato »glavno rotacijo« in seveda na »summit push« (vzpon na vrh).
Rotacija laično pomeni, da se povzpneš počasi in kontrolirano na višja mesta gore – na mesta, kjer so postavljeni šotori za nočitev/počitek – t. i. višinski kampi, s čimer se aklimatiziraš (prilagodiš telo na višino). Gora Manaslu ima 4 višinske kampe, poimenovane Camp 1 (ki leži na višini 5700 m), Camp 2 (6400 m), Camp 3 (6800 m) in Camp 4 (7400 m). 
Do naše prve rotacije je bilo treba počakati tri dni od prihoda v bazni tabor, kar pa je tudi lepo sovpadalo s potrebnim časom počitka po prihodu v bazni tabor (da se je telo privadilo na višino bivanja na 4800 m). Prva rotacija je bila vzpon na C1 (5700 m), spanje na tej višini in spust naslednji dan v bazni tabor, kjer smo nato počivali 2 dni. Vzpon na C 1 je tehnično nezahteven in traja nekje cca 5 ur.
Po regeneraciji naših teles je sledila druga – glavna rotacija, ki je potekala takole: dvig na C1 in spanje. Drug dan dvig na C2 in spanje ter naslednji dan samo pristop na C3, počivanje 2 uri na 6800 m in spust na C2 ter spanje in nato nazaj mimo C1 do baznega tabora. Na tej poti se je že poznala sprememba višine – pojavljali so se prvi manjši glavoboli, neskončno dolge noči v šotorih – spanja ni bilo veliko namreč. Na teh višinah je spanje prekinjen proces in gre po večini za premetavanje in čakanje na jutro ter z njim na vroč črni čaj. Ostalo vmes pa dih jemajoči razgledi, vroče (tudi na višini 6800 m bi človek želel biti v japonkah, kratkih hlačah in kratki majici, a žal smo si zaradi premočnega sonca in posledično sončnih opeklin zakrivali vsak cm kože) in naporno (ne toliko kondicijsko, pač pa napor ob pomanjkanju kisika – primerjava: na morju je v zraku 20,9 % kisika, na 8000 m pa približno 7,7 %).
Na tej rotaciji je prehod od C1 do C2 najzahtevnejši del odprave – gre za nekaj »skokov« – poplezavanj preko navpičnih sten. 
Po opravljeni glavni rotaciji v baznem taboru nismo dolgo počivali, namreč napočilo je vremensko okno že čez 2 dni. Na summit push smo tako odrinili 21. 9. 2024 po zajtrku, in sicer najprej do C1, kjer smo prespali. Drugo jutro, 22. 9., smo odrinili prek C2 direktno na C3, kjer smo nočili (prvič na tej višini 6800 m). Po neprespani noči smo mukoma prišli do C4 na 7500 m ob 14.30 uri. Zakaj mukoma? Gre za vzpon od 6800 m do 7400m, kjer se že občutno pozna pomanjkanje kisika in pa utrujenosti od celotnega podviga – to je bil namreč že naš 26. dan odprave in 11. dan dela na gori). Po skromnem kosilu (2 pesti kuhanega riža na vodi, brez začimb in raznih omak) smo si nadeli kisikove maske in počivali do 23.00. Teh nekaj ur sem spal kot ubit – ne vem ali zaradi utrujenosti ali zaradi dodatnega kisika. S sherpo Nurbijem sva se odpravila iz C4 proti vrhu ob 23.45, na vrh pa sva prišla ob 6.16 uri zjutraj dne 24. 9. 2024.
Na vrhu 8-tisočaka so bile razmere kot v pravljici – jasno nebo, brezvetrje in -27 °C. Kljub lahki puhasti jakni (niti ne puhovki za ekstremne razmere) in srednje debelih rokavicah me ni zeblo – najbrž adrenalin in gretje sonca, ki je na tej višini še posebej močno.
Sledil je, na podlagi moje lastne odločitve, takojšen direkten spust za dobrih 3000 metrov v bazni kamp, kamor sva s sherpo prišla ob 20.30 uri zvečer. Zakaj takšna odločitev? Želel sem si svojega lastnega šotora, vzmetnice v slednjem in vroče juhe z rezanci ter spanja. Telo je bilo uničeno od utrujenosti in neprespanosti. Iz naše ekipe sem bil prvi v baznem taboru, prvega sočlana sem videl šele naslednji dan pozno popoldan – vsi člani so se namreč odločili počivati (nočitev) med sestopom do baznega tabora na enem od višinskih taborih (C3 ali C2).
Tretji dan po sestopu smo se odpravili z gore ter opravili še zadnji del trekinga, ki je trajal 4 dni. Vreme je bilo ponovno, kot na celotni odpravi, na naši strani, saj smo prepešačili približno 90 km v soncu in lepih razgledih na okoliške vrhove, grebene in prečudovito naravo.
V Katmanduju sem imel še 1 dan časa za zadnje nakupe spominkov in pakiranje za letalo … hitro  – prehitro – je minilo. Ampak, plani so že zabetonirani, se vidimo drugo leto na novem projektu v Himalaji.

Jure Škrbec