Čeprav je selitev najbolj množična spomladi, se dvoživke med svojimi bivališči selijo skozi vse leto. So ena najbolj ogroženih skupin živali na svetu, pri čemer največjo grožnjo predstavlja uničevanje njihovega življenjskega prostora. Zaradi posebnih življenjskih zahtev (v različnih obdobjih potrebujejo različna bivališča) so nanj še posebej občutljive. Bivališča postajajo čedalje bolj razdrobljena, selitvene poti med njimi pa otežene.

Na območju Ljubljanskega barja se v zadnjih letih vedno bolj kažejo tudi posledice podnebnih sprememb. Jarki in kanali, ki predstavljajo osrednji razmnoževalni habitat dvoživk, vse pogosteje presahnejo še pred zaključkom njihovega razmnoževalnega kroga, kar dodatno prispeva k upadu njihovih populacij.

Pomemben dejavnik smrtnosti ostaja tudi promet. To težavo lahko naslovimo z izgradnjo trajnih ukrepov za varstvo dvoživk na cestah. Ti vključujejo podhode ter enako pomembne usmerjevalne ograje, ki živalim preprečujejo dostop do cestišča in jih vodijo proti podhodom. Ograja je ključni del ureditve, saj bi brez nje živali cesto še vedno prečkale po običajni poti. Zato mora biti dovolj visoka, da je ne morejo preskočiti, in oblikovana tako, da je ni mogoče preplezati. Pogosto so razlike med učinkovitimi in neučinkovitimi rešitvami na videz popolnoma zanemarljive in predstavljajo minimalen strošek glede na vrednost tovrstne investicije. Zato je bistveno, da pri načrtovanju sodelujejo različni strokovnjaki, ki upoštevajo tudi izkušnje iz tujine, kjer je tovrstna infrastruktura že desetletja obvezni del cestnih ureditev.

Umeščanja takšnih ukrepov se nikoli ne lotevamo na pamet. Načrtovanje temelji na temeljitem terenskem delu, s katerim ugotavljamo številčnost, gostoto in vrstno sestavo dvoživk na določenem cestnem odseku. Pomembno je tudi, da vemo, iz katerih območij in kam se selijo. Podhodi morajo biti dovolj široki in visoki, da jih dvoživke med selitvijo dejansko uporabljajo. Pri umeščanju je treba upoštevati tudi značilnosti prisotnih vrst. Če podhode gradimo za večje in bolj mobilne vrste (npr. krastače, rjave žabe), lahko podhodi stojijo nekoliko bolj narazen. Kadar prevladujejo manjše in slabše mobilne vrste (npr. pupki), pa morajo biti podhodi postavljeni gosteje.

Pomembno je, da ukrepi ne predstavljajo dodatne prostorske prepreke in s tem ne ogrožajo populacij dvoživk. Umeščanje pa pogosto zahteva tudi številne kompromise – od zagotavljanja ustreznih zemljišč do prilagoditev naravnim razmeram, kot so kraški izviri, posedanje tal ali omejitve zaradi obstoječe pozidave.

Za ocenjevanje uspešnosti ukrepov uporabljamo kombinacijo različnih metod. Med njimi so nočni pregledi usmerjevalnih ograj in podhodov, ki omogočajo vpogled v številčnost živali na selitvi. Ob tem natančno pregledamo tudi cestišče, kjer beležimo povožene osebke in s tem preverjamo učinkovitost usmerjevalnih ograj. V nekatere podhode smo namestili tudi posebne pasti, s katerimi spremljamo njihovo uporabo.

Selitve spremljamo na treh cestnih odsekih (v Bistri, na Pakem in pri Podkraju), kjer je Direkcija RS za infrastrukturo ukrepe izvedla v okviru evropskega projekta LIFE AMPHICON.

Prvi rezultati kažejo, da so ukrepi zelo uspešni. Čeprav ukrepi ne morejo popolnoma preprečiti smrtnosti dvoživk na cestah, jo bistveno zmanjšajo, kar pomembno prispeva k ohranjanju njihovih populacij. Podhode pa poleg dvoživk uporabljajo tudi številne druge živali – hrošči, kače, podlasice in ježi. V enem od podhodov v Bistri je bila zabeležena celo vidra.

Za dolgoročno učinkovitost ukrepov je ključno tudi ustrezno vzdrževanje posameznih elementov. Vhodi v podhode morajo biti redno košeni, usmerjevalne ograje pa očiščene plezajoče vegetacije. Ograje je treba redno pregledovati in odstranjevati vejevje ali rastlinje, ki bi živalim omogočilo, da jih preplezajo. Izkušnje iz tujine kažejo, da lahko tudi manjši premiki ograjnih elementov (npr. stik med betonskimi segmenti) postanejo “lestve” za dvoživke, kar močno zmanjša učinkovitost celotnega sistema.

Jasna Tarman

Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje

Projekt LIFE AMPHICON