Bled, 4. oktober - Ker je v naši oklici čedalje več tujerodnih invazivnih in celo človeku nevarnih rastlin, smo se v Naravoslovnem društvu Bled odločili za spoznavanje teh vrst v naravi. V soboto, 29. septembra, se nas je zbralo 19, da smo si pod vodstvom akademika dr. Zupančiča ogledali rastline ob pešpoti z Bleda v Lesce.

Videli smo naslednje tujerodne invazivne rastline: rdeči hrast, ameriški javor, veliki pajesen, japonski dresnik, kanadsko zlato rozgo, žlezavo nedotiko, navadno viniko, pelinolistno žvrkljo (ambrozijo), Verlotov pelin, kalinolistni pokalec in robinijo. Te vrste so k nam prinešene od drugod,  najbolj pogosto kot okrasne parkovne ali vrtne rastline, so pa tudi izjeme kot sta žvrklja in Verlotov pelin. Invazivne jih imenujemo zato,  ker ob zanje ugodnih pogojih izpodrivajo naše samonikle vrste. Med navedenimi pa je za človeka nevarna pelinolistna žvrklja, ki jo pogovorno imenujemo pelinolistna ambrozija ali kar ambrozija. Ta se v veliki količini pojavlja ob glavni avtomobilski cesti med Bledom in Lescami.     

Pelinolistna žvrklja (Ambrosia artemisifolia) je ena najbolj alergentnih rastlin. Uvrščena je v družino nebinovk (Asteraceae). Pelod, cvetni prah, ambrozije je eden najmočnejših znanih alergentov. Osebe, občutljive na cvetni prah žvrklje, velikokrat obolijo za alergijskim rinitisom in astmo. Simptomi alergijske reakcije so: kihanje, ščemenje v nosu, vodeni izcedek iz nosa, otečene veke, ščemenje v očeh, oteženo dihanje. Oseba, ki zazna simptome alergijske reakcije, naj obišče zdravnika.

Žvrklja kot plevel zmanjšuje pridelke na kmetijskih kulturah posebej na koruzi, krompirju in tudi na vrtninah. Na travnikih in pašnikih zmanjšuje kakovost krme, živina se je izogiba, mlečni proizvodi po taki paši dobijo priokus.    

Za to, kako je zašla sem,  je možnosti več. Rastlina je terofit, kar pomeni, da je enoletno zelišče, seme pa ostane kaljivo tudi do 20 let. Semena se širijo z vetrovi, premiki zemlje, prenašajo se z avtomobilskimi gumami, pogosto so med drugimi semeni posebej med zrnjem za krmo, zlasti za ptice. Domovina  žvrklje je severna Amerika. Po Evropi se je začela širiti v začetku 19. stoletja. Danes je skoraj v vseh evropskih državah.  Večina teh držav, tudi naša, imajo zakonsko urejene predpise za zatiranje. Za zatiranje žvrklje  je odgovoren lastnik zemljišča. Sicer kmetijski inšpektorji nadzirajo prisotnost te rastline, vsekakor pa je prav, da lastnik zemljišča sam, takoj ko jo zazna, ukrepa.

Pelinolistna žvrklja zraste do višine 1,5 m. Steblo je okroglo, pokončno razvejano ter poraslo z gostimi dlačicami. Na prvi pogled je podobna navadnemu pelinu (Artemisia vulgaris), ki prav tako spada  v družino nebinovk. Obe rastlini imata pernato deljene liste, le da so pri ambrozije krpe daljše z manjšo listno ploskvijo kot pri pelinu. Pri ambroziji so listi puhasti in tudi spodaj zeleni, pri pelinu so listi goli in spodaj beli. Pri pelinu so stebelca ožlebljena in gola.  V času cvetenja (julij-september) je rastlina prepoznavna po dolgih moških socvetjih, kjer so drobni sestavljeni koškasti cvetovi nanizani v podolgovatih previsnih vejicah. Takšno socvetje imenujemo tudi žvrklja, po tem je rastlina dobila ime. Ženski cvetovi so v pazduhah listov.

Alergijo povzroča cvetni prah. Zato moramo ukrepati pred cvetenje. Najbolje je, da  rastline izpulimo in uničimo, lahko posežemo tudi po herbicidih, kar pa ne priporočam. Uničujemo je tudi s košnjo z rezom čim bolj pri zemlji, seveda je treba košnjo takoj, ko rastlina ponovno požene, ponoviti. Vsekakor ne smemo dopustiti cvetenja, je zapisal Jože Skumavec, Naravoslovno društvo Bled.