Sodobni pristopi k nadzoru koncentracije sladkorja v krvi pri sladkorni bolezni
V prestižni medicinski reviji The Lancet Diabetes & Endocirnology je bil ravno ob letošnjem svetovnem dnevu sladkorne bolezni (14. november) objavljen pregledni znanstveni članek o starih in novih pristopih k nadzoru koncentracije sladkorja pri sladkorni bolezni v soavtorstvu prof. dr. Tadeja Battelina, dr. med., z UL MF z naslovom Glycaemic management in diabetes: old and new approaches.
Pogostnost sladkorne bolezni v svetu in žal tudi pri nas, strmo narašča, tako da število oseb s sladkorno boleznijo v Sloveniji po ocenah presega 100 000. To velja tako za sladkorno bolezen tipa 2, ki jo ima 90 odstotkov ljudi s sladkorno boleznijo in je povezana z nezdravim življenjskim slogom, kot za sladkorno bolezen tipa 1, ki je avtoimunsko obolenje neznanega vzroka in zanjo zbolijo predvsem otroci in mlajši. Skupno obema je povišana koncentracija glukoze v krvi, ki preko različnih mehanizmov, povezanih s tkivnim vnetjem, poškoduje žilje v številnih organih našega telesa in – če ni ustrezno vodena – povzroči kronične zaplete sladkorne bolezni, kot so okvare vida, ledvic, bolezni srca in ožilja, ter okvare možganov z demenco. Žal smo zabeležili tudi porast teh kroničnih zapletov sladkorne bolezni.
Po drugi strani pa smo v zadnjem desetletju priča izjemno hitremu razvoju novih zdravil za sladkorno bolezen in tudi novih tehnologij, ki omogočajo neprekinjeno merjenje koncentracije sladkorja v podkožju in dovajanje inzulina s pomočjo umetne inteligence v sistemu zaprte zanke. Ker ta nova zdravila in tehnologije odpirajo povsem nove možnosti zdravljenja, je potrebno razviti in prenesti v vsakodnevno prakso tudi nove pristope k zdravljenju sladkorne bolezni.
V prestižni medicinski reviji The Lancet Diabetes & Endocirnology je bil ravno ob letošnjem svetovnem dnevu sladkorne bolezni (14. november) objavljen pregledni znanstveni članek o starih in novih pristopih k nadzoru koncentracije sladkorja pri sladkorni bolezni v soavtorstvu prof. dr. Tadeja Battelina, dr. med., z UL MF z naslovom Glycaemic management in diabetes: old and new approaches.
Glikiran hemoglobin HbA1c je najpogosteje uporabljen parameter za oceno nadzora glukoze v krvi, saj približno odraža povprečje koncentracije glukoze v zadnjih 70-100 dneh. Vendar pa dokazi kažejo, da se je koncept povišane koncentracije glukoze v krvi močno spremenil in da je treba upoštevati različne vidike. Sodoben pristop k nadzoru koncentracije glukoze v krvi se mora osredotočiti ne le na čimprejšnje doseganje in vzdrževanje optimalnega glikiranega HbA1c, ki v glavnem kaže na povprečno koncentracijo glukoze, ampak tudi na zmanjšanje visokih sladkorjev po obrokih, variabilnosti koncentracije glukoze in podaljšanje časa v območju blizu normalnih koncentracij glukoze. Te cilje je treba doseči ob hkratnem izogibanju prenizkim koncentracijam sladkorjev v krvi. Sodobne tehnologije za neprekinjeno merjenje glukoze v podkožju, skupaj z novimi oblikami zdravljenja z zdravili (npr. ultra hitro- in ultra dolgo-delujoči insulini, zaviralci SGLT2 in agonisti receptorjev GLP-1) in novimi oblikami umetne inteligence, ki se uporablja pri dovajanju inzulina v zaprti zanki in v avtomatiziranih algoritmih za podporo pri določanju odmerkov zdravil, bi lahko pomagali spremeniti številne vidike obvladovanja koncentracije sladkorja v krvi. Predlagane spremembe gredo v prid bolj celostnemu pristopu, ki upošteva vse različne vidike spreminjanja koncentracije sladkorja v krvi – te pogosto preveč poenostavljene bolezenske značilnosti sladkorne bolezni.
Zgornja slika prikazuje časovni razpored, kdaj so bili različni pristopi k nadzoru glikemije (tj. koncentracije sladkorja v krvi) uradno predlagani. Leta 1975 se je začelo z občasnim merjenjem sladkorja v krvi, predvsem zjutraj, na tešče in ob znakih nizkih sladkorjev (pred tem se je meril samo sladkor v urinu). Leta 1980 je bilo uvedeno spremljanje glikiranega hemoglobina HbA1c, ki pokaže približno povprečno vrednost koncentracije glukoze v zadnjih 70-100 dneh. Med leti 2008 in 2011 se je uvedlo spremljanje koncentracij glukoze v krvi 2 oziroma 1 uro po obroku, čemur je leta 2012 sledilo še spremljanje obdobja po nizkih vrednostih sladkorja. Z vse bolj razširjeno uporabo sistemov za neprekinjeno merjenje koncentracije glukoze v podkožju se je po letu 2013 začelo spremljati spreminjanje koncentracij glukoze (variabilnost). Leta 2019 pa so bile objavljene mednarodne smernice, ki so uvedle spremljanje »Časa v ciljnem območju« (»Time in range«). Vodilni avtor teh mednarodnih smernic je bil prav prof. dr. Tadej Battelino z UL MF.
Vir besedila: Univerza v Ljubljani
