Jesen je že sem in tja razlila barve. Veter je za ta čas kar glasno žvižgal čez Kucelj. Pot me je vodila v Vrtovin, v vas, ki ima najlepše ime, kot pravi pripovedka. Avto sem parkirala na začetku vasi in se peš podala proti cerkvi in naprej, dokler mi bo dovolil čas. Vse mi je znano, neštetokrat premerjeno v veselju in žalosti. Vrtovinšček mi je pel znano melodijo. Kaj vse je videl in kaj doživel? Če bi spregovoril …
Od šole so prihajali razposajeni glasovi. Kot nekoč … Učenci so imeli odmor in so se igrali, le da ne na cesti, kot smo se učenci nekoč. Prijazno so me pozdravili in me povabili v dvorano KS, kjer so pripravili razstavo. Radovednost me je potegnila za njimi. Res, bilo je kaj videti in prebrati. Dve generaciji učencev, letos jih je 15, ki obiskujejo PŠ v Vrtovinu, so s pomočjo svojih učiteljic iskali, spraševali, risali in pisali o naravni dediščini na Vrtovinščku in o malnih, žagah in fužinah, ki jih je poganjala njegova voda.
Posegli so v zgodovino s pomočjo vaščanov, ki še hranijo spomine na tiste dni. Ogledali so si ostanke zgradb in predmetov, ki so nekoč dajali kruh Vrtovincem. Poiskali so zemljevide kraja iz preteklosti. Prebrskali so knjige, ki opisujejo te dejavnosti. Fotografirali so predmete, jih likovno upodobili in opisali.
Izdelali so maketo in jo razstavili v dvorani. Njihovi likovni, besedni, fotografski in tehnični izdelki so zapolnili prostor.
In ob izhodu še presenečenje: svoja spoznanja so učenci lično zaobjeli v knjižici. V njej lahko bralec spozna, kako je potekalo življenje v preteklosti, spozna imena za predmete, ki jih ne rabimo več, izve, koliko mlinov, žag in fužin je bilo na našem potoku. Kakšno delo je potok opravljal!
Zahvalila sem se prijaznim učencem, ki so me presenetili s svojo aktivnostjo, pripravljenostjo za delo in s svojo radovednostjo. Zaslužili so največjo pohvalo in priznanje, saj obiskujejo šele od 1. do 4. razreda osnovne šole, komaj dobro so posegli v učenost.
S knjižico pod roko sem se poslovila od njih. Verjamem, da bosta te vedre učence vodila radovednost in želja po znanju tudi v prihodnje.
Vrtovinšček poje svojo vsakdanjo melodijo in ne sluti, da je ostal v spominih in v srcih mnogih generacij, ki smo si nabirali prvo znanje v njem in ob njem.