Večina ljudi s katerimi se srečujem me sprašuje, kako mi je všeč tukaj in kako se prilagajam drugačnemu načinu življenja ter zakaj sem zapustila domače mesto, ki je precej večje od Ljubljane.
Preden sem prišla v Slovenijo, sem živela v prestolnici Gruzije, Tbilisiju, ki ima več kot miljon prebivalcev. V Gruziji si potovanja v tujino lahko privoščijo predvsem bogati, in ker sama nisem ena izmed teh, sem vesela, da obstajajo projekti kot je Evropska prostovoljska služba, ki mladim ponuja priložnost za potovanje. Slovenija me je pritegnila zaradi svoje lege, projekt Društva prijateljev mladine pa predvsem zaradi dela z otroki. Dan prihoda v Slovenijo, je bil najbolj nor dan v mojem življenju, saj sem letela iz Tbilisija v Kijev, iz Kijeva na Dunaj, z Dunaja v Ljubljano, nato pa z avtomobilom do Ajdovščine. Ko me ljudje me sprašujejo, ali mi je Slovenija všeč, jim povem, da mi je, a za prilagoditev novi kulturi in hrani človek potrebuje nekaj časa. Največji problem mi predstavlja jezik, saj angleščina, v kateri se sporazumevam, ni ne moj ne materni jezik slovencev. Zaradi komunikacije v tujem jeziku se zato z marsikom ne morem pogovarjati. Na srečo mi nekdo vedno pomaga s prevajanjem pri mojem delu. V zadnjem mesecu sem predstavljala Gruzijo po osnovnih šolah in delo z otroki mi je v veliko veselje. Otroci so gledali in poslušali moje predstavitve, zato sem prepričana, da so se marsičesa novega naučili. Najbolj pa so zagotovo uživali v delavnicah in učenju gruzijske pisave in besed.
Guranda Dzamelashvili
(prevedla Maša Čibej)
MDPM Ajdovščina