Jutranji pogled skozi okno je bil zaradi črnih oblakov temačen, a kljub napovedi ni deževalo. Vztrajnih 14 četrtkovih pohodnikov se je, oboroženih z dežniki, odločilo, da gre na pohod. Seveda ne na načrtovanega, a bolje nekaj kot pa ostati doma. Odločili smo se, da gremo po sprehajalnih poteh ob južnem delu Ajdovščine. Šli smo po urejeni poti ob reki Hubelj, ki je na poti proti Dolenjam svojo moč izkazovala s polno strugo deroče vode. Njegova moč zadnjih dni je bila vidna z razlivanjem čez bregove in nad podrtimi drevesi, k temu je pripomogla tudi ajdovska burja. Pot ob obronkih polja je bila precej blatna. Kmalu smo odprli  dežnike, a ne za dolgo, padlo je le nekaj dežnih kapljic. Vrhovi Gore so bili pokriti z meglo, tudi Čaven je imel, kot pregovorno rečemo, 'kapo'. To je zanesljivo znamenje, da bo še deževalo … in tudi je.

Na Napoleonovem mostu smo posneli skupinsko fotografijo, nato zavili v levo proti Dolenjam, mimo Novakovega mlina, in še enkrat čez manjši most. Bilo je zelo spolzko, zato je bila potrebna večja pazljivost. Pot nas je vodila nazaj proti Ajdovščini, a zaradi z vodo zalite poti,  prehod ni bil mogoč. Nič za to. Pa smo šli po drugi poti, mimo komunalnega smetišča. Prečkali smo glavno cesto proti Dolgi Poljani in kmalu prešli na kolovoz do Žapuž. V vasi je postavljen na ogled restavriran mlin za mletje peska, izdelan leta 1920. Uporabljali so ga v peskokopu Pruft nad Kožmani. Po krajšem sprehodu pod dežniki skozi Šturje smo se po prehojenih desetih kilometrih vrnili v Ajdovščino in kot običajno ob kavici končali četrtkov pohod za dušo in srce.

ms, Društvo upokojencev Ajdovščina