Člani društva Abstinent Vipavske doline smo 30. marca izkoristili še en  prelep nedeljski dan in se odpravili na izlet po trasi ozkotirne železnice Kozina via Trst. Ste mislili, da smo prehodili celo? Ma ne ne, mi v določenih stvareh pretiravamo, v hoji vsekakor ne.

Štartali smo v vasi Mihele, malo naprej od Krvavega potoka. Hodili smo počasi, 'lagano-sportski', približno štiri km v eno smer in prav toliko nazaj. Za nazaj smo hodili malo bolj hitro, ker nam je naš Đono obljubil priboljšek na čast rojstnega dne in to pri nas deluje podobno kot pri otrocih ali psičku, ko imamo vedno kaj mikavnega v žepu za spodbudo.

Če želimo prehoditi celo traso, rabimo 6-7 ur. Pot je čudovita, primerna resnično za vsakogar. Mi smo vmes tudi malo počivali, tako da ni bil nihče prikrajšan občudovanja in uživanja lepote, ki jo ponuja pogled bodisi strmo navzdol vse do elegantno vijugajoče Glinščice ali pa ravno naprej do zaledja Trsta in tržaškega zaliva. En lep prvinski prizor ustvarijo pečine, po katerih skačejo divje koze in kjer s čisto malo domišljije zagledaš Vinetouja, kako jezdi po tisti ozki stezici na drugi strani doline Glinščice, na mustangu, ki pod kopitom zazna vsak trzljaj te čudovite narave, katera danes ne da več slutiti, da je med leti 1887 in 1958 od njenih skal ter krošenj dreves odmeval vlakov žvižg ter njegov znameniti du-dum du-dum.

Gre za pomembno progo, ki je bila na stroške Avstro-Ogrske monarhije zgrajena v dveh letih, povezovala pa je Kozino in Trst, Gorico in Pulj ter Benetke in Dunaj. Na trasi Hrpelje-Kozina-Trst so leta 1966 odstranili tračnice, leta 2010 pa je bila preoblikovana v prikupno kolesarsko in pešpot, ki je v nedeljo gostila tudi nas. Super ideja za skupinski ali družinski pohod, malce je treba paziti le na kolesarje, saj so nekateri kar precej 'gajstni'. No, nas niso vrgli iz tračnic, ker – citiram našega Dragana Matića »Imeli smo se radi, polni doživetja in pozitive! Imejte se radi, potem ni težko živeti trezan!«

Vse ostalo pa naj povedo fotografije.

Napisala: Anita in Dragan