Avtobus prostovoljcev Rdečega križa Ajdovščina se je 22. junij odpeljal proti morju. Čeprav je bil prisoten strah, da nas bodo ustavile kolone na Primorki, se to ni zgodilo. V Kopru nas je pozdravilo čisto modro nebo. Turistična ladjica nas je sprejela na dogovorjenem mestu. Vozili smo se ob naši obali. Čeprav je majhna, je najlepša, ker je naša. Pomahali smo Izoli, Strunjanu z Mesečevim zalivom in pred nami se je odprl Piranski polotok.

 Z morsko vodo nismo bili navdušeni, saj so jo bogatile alge, ki nam niso nudile užitka. Tartinijevo mesto nas je pozdravilo že v zgodnjem dopoldnevu. Ustavili smo se ob spomeniku velikemu virtuozu in mu namenili nekaj misli in znanja. Svoj razgled smo obogatili od cerkve sv. Jurija.  Kot na dlani smo imeli Savudrijo, Trst pa se je sramežljivo skrival. Zavetnik sv. Jurij je pustil nekaj sledi v naši književnosti, nas pa je tistega dopoldne spominjal na domačo cerkev.

Sprehodili smo se po ozkih piranskih ulicah, ki so nam nudile senco v močnem soncu. Pridih gospodarjev iz preteklosti smo opazili na različnih mestih. Piran je naše najlepše obmorsko mesto. V njem si podajata roko preteklost in sedanjost.

Kosilo nam je vlilo novih moči. Pot nas je vodila v Piranske soline. Bili smo prijavljeni, pohiteli smo, da ne bi zamudili, vseh dogovorjenih predpisov smo se držali, vendar tuš v solinah je bil zelo mrzel. Redko se zgodi, da pošiljajo avtobus turistov od vrat do vrat od recepcije do recepcije, vendar nam se je tako godilo. Solin nismo obiskali, čeprav so bile eden od naših ciljev na poti.

Nedoslednost in neodgovornost v solinah nam nista pokvarili lepega razpoloženja, ki nas je spremljalo tudi na poti proti domu. Tudi razočaranje je del življenja, ostale pa so prijazne besede, ki smo jih namenili drug drugemu, nova poznanstva in odločitev, da bomo še bolj pogosto prihajali na RK Ajdovščina, ki nam je polepšal dan. HVALA!

Irena Šinkovec