Nedelja, 8. 12. 2024. Kot običajno se zberemo na avtobusni postaji v Ajdovščini. Bolj ali manj naspani in zaviti v puhovke se z željo po čim manjšem ogljičnem odtisu razdelimo po avtomobilih in krenemo proti izhodišču.

Začetek pohoda je bil položen, kar je otrokom omogočilo, da so dodobra ogreli svoje nožice in se pripravili na nadaljnji vzpon. Da smo se prav vsi prebudili, smo pred nadaljevanjem v koči spili vroč čaj. Na z dobrotami bogato obloženi mizi ni manjkalo domačega peciva in arašidov. Odrasle je že rahlo zaskrbelo, da otroci v topli koči in objemu sladkarij ne bodo želeli nadaljevati z izletom, a so bile naše skrbi odveč.

Od koče pa vse do pod vrh Golakov so otroci narekovali konkreten tempo, tako da smo bili pod vrhom v približno 40 minutah. V zavetju tik pod vrhom smo se dodatno oblekli, saj je temperatura kazala tri stopinje pod lediščem. Nato smo stopili na vrh, kjer smo zaradi močnega vetra občutili še nižje temperature. Žal tokrat s pogledom proti Triglavu in morju ni bilo nič, saj nam je oblačnost zaprla vse strani neba. Po hitrem fotografiranju smo se odpravili nazaj proti topli koči.

Kot nalašč je na poti navzdol začelo snežiti in zimska idila je bila popolna. Pri koči smo ponovno naredili postanek, kjer so nas oskrbniki znova prijazno postregli. Da je bilo vse skupaj še bolj čarobno, je otroke obiskal Miklavž in jim prinesel dobrote.

Po tem, ko smo se ogreli in se nekateri celo naplesali ob živi glasbi, je sledil povratek do izhodišča. Polni vtisov in nasmejanih obrazov smo se vrnili v našo vetrovno dolino.

Žan Ternik