Na Krasu je krasno

Srečko Kosovel: Svetilka ob cesti

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.

Vse ima svoj smisel in čas. Srečko Kosovel, velik slovenski pesnik, je umrl mlad, star je bil rosnih 22 let. Če se poglobimo v njegovo življenje in delo, hitro vidimo, da je v tem neizprosno kratkem času doživel ogromno in nam zapustil še več, praktično neizčrpen vir modrosti in lepote, ki preveva njegovo zapuščino. Bil je resnično poseben človek. Moja učiteljica slovenščine ga je občudovala in ta entuziazem je prenesla tudi name. Toda Srečko Kosovel je bil meni všeč zaradi nje, ne zaradi pesmi, ki jih je napisal, ker jih jaz takrat kot frfrava osnovnošolka nisem razumela.

Danes pa je prišel ta čas, ko je v mojem življenju Srečkovo življenje in ustvarjanje dobilo svoj smisel. Z društvom Abstinent Vipavske doline smo se v nedeljo, 24. novembra namreč odpravili v Tomaj, kjer sta njegova domačija in njegov grob. Pred tem pa smo se zbrali na eni drugi domačiji, ki ima veliko klet, polno vinskih sodov, obdano z lepo urejenimi vinogradi. To je domačija Širca-Kodrič iz Dutovelj, za katero skrbita Stane in njegova žena Vilma ter njune hčerke. Stane in Vilma, ki sta obenem člana našega društva, sta nas tako velikodušno sprejela in gostila na njihovem domu, da ti je na trenutke že kar nerodno, češ, kako sem si vse to zaslužil. In potem smo šli hodit po tem našem krasnem Krasu od Dutovelj do Tomaja, kjer nas je pričakala ena krasna gospa in nas s svojim radoživim pripovedovanjem popeljala v Srečkov čas. Prebrala nam je tudi dve njegovi pesmi, ena od njih je Svetilka ob cesti. Mene je ta pesem spomnila na mojo učiteljico slovenščine, »ker težko je biti človek. Človek ima samo dve roki, pomagati pa bi moral tisočerim«, kako se je ona trudila, da bi mi nekaj dojeli, nekaj razumeli, toda takrat to ni bilo mogoče. In spomnila me je na Vilmo in Staneta ter njuno hčerko Matejo in vnukinjo Melito ter na žar, s katerim so nas sprejeli v svoj dom in v svoj svet. Ni lahko biti človek. Če si svetilka, je lažje zate in za vse ljudi. Hvala vam Širca-Kodričevi za vaše pogumne iskrice. Mirno lahko verjamete, da ni bila niti ena sama vržena v prazno!

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč