Četrtkovi pohodniki si, že tradicionalno, vsak december privoščimo sprehajanje pod božično-novoletnimi okrasitvami različnih mest.  Tokrat smo se odpravili v Opatijo, jadransko kraljico, tudi jadransko Nico. Več kot petdeset potnikov je voznik avtobusa, napolnjenega do predzadnjega sedeža, varno pripeljal na avtobusno postajališče.

Že med vožnjo nam je Zdenka v zanimivi pripovedi predstavila mesto in njegovo zgodovino. Omenila je znamenitosti in jih dopolnila z letnicami, tudi na slavne osebe, ki so se rodile ali živele na pobočju pod Učko ni pozabila. Presenetil nas je podatek, da je v Opatiji živel naš rojak iz Šturij Anton Batagelj, pravnik in pesnik, ki je tu ustanovil knjižnico.

Najprej smo se sprehodili med bujno zelenim grmovjem, med krošnjami visokih dreves nas je božalo sonce. Po dokaj prometni ulici smo med hojo občudovali vile, nekatere lepo vzdrževane, drugim zob časa ne prizanaša. Brnenje gradbenih strojev smo slišali in razmišljali, s čim bodo napolnili gradbene jame. Po ozki ulici smo se spustili do valobrana iz mogočnih skal, do poti „Lungo mare“. Nakodrana površina morja in sončni žarki so bili povod za prvi daljši postanek. Ozirali smo se na bližnjo Reko, pogled je zdrsel preko morja mimo zasidranih ladij do otoka Cresa, na vzhodni strani pa do oblakov, ki so se prelivali čez grebene Velebita.

Sprehod smo nadaljevali po lepo urejeni pešpoti ob obali do parka pri Villi Angiolini. Že pri vhodu smo občudovali mogočen bananovec z velikima cvetoma in šopom zelenih nedozorelih banan. Med hojo po parku, mimo zbora palčkov in skupine oglatih snežakov, smo se srečali z visokim lesenim vojakom iz Andersenove pravljice. Deklica s ptico, spomenik na strmi čeri, kljubuje mnogim valovom in vetrovom, nas pa je pot vodila do restavracije na ploščadi tik nad vodno gladino. Popili smo tople napitke in kramljali. Ob sončnem zahodu je zavel leden vetrič, ogreli smo se s hojo med dobro založenimi stojnicami do ameriških vrtov. Počasi se je temnilo, lučke so zlatorumeno žarele in nas ponovno vabile v park pred Vilo Angiolino. Tu smo se znašli sredi bogastva okrasitve drevesnih debel, grmovja, sijočega cveta, obokanih portalov ... Posneli smo nešteto fotografij in se prepustili prazničnem vzdušju. Glasba in razposajeni otroški glaski so bogatili to kopel zlatorumene svetlobe in prelivajočih se barv. Počasi smo se vrnili do avtobusa in se dobre volje in veselo razpoloženi varno vrnili domov.

Tokrat smo za srce prehodili kakšnih enajst kilometrov, višincev bore malo, za dušo imamo polno lepih vtisov, za družabnost pa pohvala in zahvala Zdenki in Mirkotu za izbrano smer pohoda in predstavitev Opatije. In hvala vsem za prijetno razpoloženje.

anb, Društvo upokojencev Ajdovščina