Strašna vročina je bila. In suša. Na njivah so bile za prst debele poke. Zelenje je ovenelo, listje je padlo z dreves, četudi je bil komaj avgust ...

Ljudje v Dolini so molili in prosili Boga za vodo. Bog je naredil tako, da so njih prošnje slišale vile, ki so živele v Gori. In one so prosile prijatelja velikana, naj koplje v najbolj trdo skalo ob vznožju Gore. Velikan jih je poslušal in začel kopati v skalo. Bilo je vroče in težko je dihal. »Hu! Hu! Hu!« je stokal in tolkel po skali, a bat je kar odletal od nje.

»Belj! Belj! Belj!« so mu dajale korajžo vile. Velikan je res bolj in bolj udarjal in naenkrat je skala počila. Iz votline v Gori je pridrla voda. Spodnesla je velikana, da je padel na rit in ga pahala pred sabo. Upiral se je in grabil z rokami, tako da je za njim ostajala globoka struga, do reke Vipave. Po njej še danes teče hudourna reka, ki so ji ljudje zrekli: HU-BELJ... Tako je legendo po pripovedovanju Marije Kravos zapisal Domen Ožbot v glasilu učencev OŠ Dobravlje št. 1, šol. leto 1996/97.

Več različnih zapisov je o nastanku imena reke Hubelj in to kaže na to, kako je bila reka vedno pomembna za ljudi, ki so živeli ob njej. Pravzaprav je to edina stalnica, ki se skozi stoletja ni spreminjala. Reka Hubelj je danes s svojo neoporečno vodo vir življenja velikega dela Vipavske doline. Na dan privre na nadmorski višini 250 m iz številnih lukenj kraškega podzemlja ob vznožju hriba Navrše. Še posebej veličasten je izvir ob obilnem deževju, voda kar bruha na dan, ustvarja vodno zaveso in se mogočno vali v dolino. Čudovit pogled na razpenjano vodo lahko opazujemo s Škola in celo z avtoceste. Do izvira Hublja iz Ajdovščine vodi 3 km dolga Naravoslovna učna pot s številnimi postajami, kjer se seznanimo z značilnimi kameninami, drevesnimi vrstami, živalmi ter drugimi posebnostmi. Lahko pa si preprosto samo odpočijemo, prisluhnemo tišini in pustimo mislim prosto pot.

Ob izviru Hublja je stičišče različnih pohodnih poti in kar vabijo nas, da jih obiščemo. Skočimo lahko do Stare babe, obiščemo Sinji vrh, ponuja se nam pot na Otliško okno s kamnitim polžem. Obiščemo oba Maja in kočo na Čavnu, če pa zmoremo, se podamo na naš najvišji občinski vrh Mali Golak. Nič ni nemogoče in prepovedano. Pa pojdimo, vse drugo nas bo počakalo. Ne bo nam žal.

mg