V današnjem času je osmica postala nekaj, kar je za nekatere ljudi potrebno obiskati. Ob odprtju osmic se ljudje že pred tem zasigurajo pri lastniku kmetije za obisk, kjer bodo za obdobje desetih dni gostili in nudili domače dobrote posameznim gostom, skupinam in turistom. Nekateri, bolj oddaljeni, si rezervirajo tudi prenočišča, da lahko poskusijo malo več teh ponujenih vinskih dobrot in niso zaradi tega 'štrafani'. Včasih je bila osmica namenjena samo izpraznjenju vinske posode pred trgatvijo, da je vinogradnik-kletar pripravil vse potrebno za novo letino. Danes pa je ta dejavnost postala turistično zanimiva in tudi vir zaslužka na kmetijah. Zgodovina te dejavnosti sega zelo daleč v zgodovino. Zato pa pojdimo lepo po vrsti.

Pisni viri poročajo, da pravica točenja vina izvira še iz starih časov cesarja Karla V. Habsburškega (1519 - 1555). Ta pravica se je ohranila še kasneje v času vladavine cesarice Marije Terezije (1717-  1780) in avstrijskega cesarja Jožefa II. Leta 1784 je bil izdan dekret, ki je vinogradnikom dovoljeval osem dnevni rok za točenje vina. Po tem dekretu je lahko kmet oz. vinogradnik prodajal vinske presežke iz preteklega leta v vinotoču. Vinotoč, v katerem je kmet prodajal svoje vino brez davka osem dni v letu, je ponekod, predvsem na Krasu, dobil ime OSMICA, prav iz že prej omenjenega osem dnevnega točenja vina brez davka. Da bi osmico označili, so uporabili različne oznake. Tako se je v Furlaniji udomačil šop bršljana, imenovan FRASKA, ki so ga pritrdili na vhodna vrata. Za poimenovanje tovrstne dejavnost na Vipavskem so v starih časih uporabljali poimenovanje TRIFA. Beseda izvira iz nemščine “zu treffen”, kar pomeni srečati se. Ta stari izraz je v današnjih časih nadomestil izraz OSMICA. Vinotoč se v zadnjem času poimenuje tudi kmetijo ali klet, kjer se da kupiti vino skozi vse leto.  Fraska (vejica) pa je furlanskega izvora in je v uporabi v sosednji Italiji, kjer se je tudi ohranila tovrstna dejavnost na kmetijah še iz časov, ko je del italijanskega ozemlja pripadal Avstriji. Vsekakor je simbol te dejavnosti, fraska, ki jo uporabljajo za smerokaz, preko Krasa osvojil tudi naše kraje. Vipavsko poimenovanje TRIFA pa je poniknilo v ne tako davni zgodovini.

Osmica je oblika prodaje na drobno neustekleničenega vina z geografskim poreklom. Osmico je vinogradnik priredil na svojem domu, v kleti ali na borjaču. Kmetu je bilo s tem omogočeno, da je lahko svoj lasten pridelek prodal potrošniku, saj so bile količine vina večje, kot bi jo lahko porabila povprečna družina. Poleg prodaje poljskih pridelkov je prvotno organiziranje osmice za vinogradnike predstavljalo edini vir zaslužka. V zadnjem času se je uveljavilo pravilo, da lahko ena klet organizira osmico največkrat dvakrat na leto po deset dni in sicer dokler ima lastno pijačo in hrano. Tako je beseda osmica izgubila svoj pomen, saj po novem osmica traja deset dni. Vsaka oblast, od cesarske avstro ogrske do naše sedanje slovenske, se zaveda spodbudnega pomena osmice, s katero si vinogradnik izprazni vinske posode in jih dovolj zgodaj pripravi za novo letino. Sčasoma pa se je možnost za prodajo vinskega prebitka vinogradnikov razširila še na možnost prodaje domačih suho mesnatih in mlečnih izdelkov, doma spečenega kruha, potic ter skuhanih štrukljev. Tako danes srečujemo na Krasu in Goriškem ob križiščih in pred vhodi na dvorišče ali borjače domačij pritrjene table z napisom in pritrjene veje ali šopke bršljana. Te vabijo na osmice in kažejo pravo smer. Vsekakor bi se vipavska narečna beseda trifa (sva se trefnila - srečala) obudila kot blagovna znamka za turistično promoviranje vina in kulinarike Vipavske doline. Beseda se srečati (zu treffen) iz nemščine v davnih časih je vsekakor lepši približek turističnemu hotenju promocije kulinarike Vipavske doline.

Na osmicah (trifah) se dobi naslednje dobrote:

- doma pridelane alkoholne in brezalkoholne pijače,

- narezke s suhomesnatimi proizvodi,

- doma pečen kruh, ocvirkovco,

- značilne enolončnice, jote, mineštre, kanafoz,.

- krajevno značilne sladice - potica, štruklji,

- klobase s prikuho,

- domača jajca,

- doma pridelano kislo zelje in repo,

- vloženo in pridelano zelenjavo,

- domače sadje (tudi vloženo),

- doma vzgojene male živali: kokoši, zajci.

Obisk današnje osmice ali trife je vsekakor drugačen, kot nekoč. Danes, ko je po sredini zaslužek in načrtovanje te vrste dejavnosti, se tudi na kmetijah dograjuje  prostore in kuhinje po vseh pravilih in standardih. Takrat je glavno bilo, da se višek vina proda, da ne propade in sprosti posodo za naslednjo trgatev. Cena je bila dostopna za vsakega obiskovalca. Včasih je vino prihajalo direktno iz kleti na borjač pod latnik ali pod klenico, kot so imenovali lopo za spravilo vozov. Pač v času trife so spraznili gospodarske prostore in v njih postavili improvizirane  mize in klopi iz desk. Glasba in ples so bili spontani, tako, da ni bilo kakšnih posebnih dovoljenj. Za strežbo pa je v glavno bilo vino, tako belo kot črno, in za otroke malinovec ali navadna voda, ki je bila tudi za mešanje. Druge pijače niso bile dovoljene. Dan pred odprtjem je občinska komisija zapečatila sode z vinom in s kredo začrtala višino vina v posodi. Po končani osmici so sod odpečatili in ponovno izmerili višino, če je bilo potrebno. Na količini prodanega vina so izračunali višino davka, ki pa zopet ni bil previsok. Hrana je bila skromna. Kokošja jajca, sir in mogoče panceta. Domači kruh se je tudi dobilo, vendar je bilo odvisno od gospodinj, če so ga zamesile in spekle. Tu so bili še lešniki, orehi in sezonsko sadje, bolj za pokušino in da so imele roke kaj delati. Danes, ko se je turistična branža razmahnila, imamo turistične kmetije z gostinsko dejavnostjo, prenočišči, dnevi hramov odprtih vrat, vinotoče, ponudbo suhomesnatih izdelkov, zelenjave, sadja, pohodno dejavnost, konjeništvo… cel spekter ponudbe.

Tako je tudi osmica postala le ena izmed mnogih dejavnosti. Včasih je bila edina, ki je kmetu dovoljevala prodajo in je pomenila nekakšno pomoč pri vzdrževanju družine in kmetije. Danes, ko sta delo in pridelava na kmetijah tržno usmerjena, se običaji izgubljajo v množici birokratskih razmišljanj in turističnih mahinacij in načrtovanj. Dejstvo pa je, da je osmica ali trifa naše ljudsko blago, ki se bi lahko kot preprosta zgodba ohranila in ponujala v turistične namene brez raznih 'rosfrej' kuhinj in pomivalnih strojev ter moderne opreme. Tu naj bi bila zgodba povezana z etnologijo in ljudsko preprostostjo. Ni potrebno dozidavati prostorov in jih kičiti z raznimi kmečkimi predmeti. Ni potrebe, da so trife podobne gostinskim obratom in restavracijam. Turizem ni potrebno uvažati od drugod in ga prilagajati nam, ker vsi po svetu so lastne zgodbe raziskali, spravili na papir in v knjige ter jih tako turistično tržijo. Mi svoje pa pozabljamo in radi pobiramo druge, že napisane. Uvažamo ideje od drugod in jih skušamo prezentirati kot svoje. Žal je tudi v kletarstvu tako. Vse vrednote in poznavanja teh zgodb nam odhajajo na pokopališča, sami pa nimamo pravih, ali v zadostni meri števila strokovnjakov, ki bi stvari sproti raziskovali in strokovno zapisali ter postavljali turistične zgodbe. Najhuje pa je, da se med nas vsiljujejo tudi tujke za poimenovanje določenih, še našim babicam besedno poznanih, stvari in običajev.

Boris Blažko