Ravno pred prvim novembrom sva se srečala na pokopališču v Lokavcu, ko sva obiskala vsak svoje pokojne. Že od daleč me kot vedno pozdravi z istim prešernim nasmehom in iskrenim pozdravom, razprostre roke in reče: »Živjo, Boris ravno včeraj sem mislil na te«. Besede stečejo….Sloniva na pokopališkem zidu in mi pripoveduje razne stvari. Obujava spomine, dogodke in ljudi… pove mi tudi, da bo obeležil svojo 70. letnico in da  ob tej priliki pripravlja projekt. Izdal bo tudi knjigo, kjer bodo o njemu pisali prijatelji. Poprosil me, da bi kaj napisal in da se mudi. »Mudi se kot vedno, zdaj razumem, zakaj si razmišljal včeraj o meni«. Mu smeje odvrnem. Navržem mu par istočnic in med pogovorom ob zidu so mimo prihajali ljudje in naju nagovarjali…Miran, Dušan, Savica…Z vsakim spregovori par besed in nadaljujeva najin pogovor. Pripoveduje mi  kako je imel probleme s srcem, da so ga operirali in reče: »Rešili so me, če ne bi bil že tukaj«. Pokaže na pokopališče. Nasmehnem se in mu pripomnim: » No vidiš, pa si vseeno prišel«. tudi jaz pokažem na prostor okrog naju. Nasmejala sva se. »Lepo je imeti takega prijatelja« še pristavim in mu obljubim, da bom nekaj napisal…

Bili so časi, bili so trenutki in večeri, bili smo, ne bi rekel mladi, bolj bi lahko rekel, da smo bili polni mladosti in življenja predvsem pa želje po druženju in odkrivanju. Čas je mineval iz trenutka v trenutek, mladost je prehajala v odraslost in druženje za zabavo, odkrivanje in iskanje je rojevalo tudi sadove in ni bilo več samo sebi namen. Prijateljevanje in iskrenost je dopolnjevalo vsak napredek.  Neizmerna radost in občutek sreče je sledilo ob slehernem srečanju in spoznanju  kaj je novega in kaj je obrodilo delo in samo življenje vsakemu posebej…

Zdravka Pergerja  se spomnim, ko jo je že mlad komaj 15 leten fant iz ene strani Lokavca peš mahal na drugi konec vasi kjer je bil zaposlen v kovačiji Del Fabbro in si pod močnimi kovaškimi  kladivi, tako imenovanimi federhamerji uničeval sluh. Že zjutraj ob 6 uri so pričeli z delom. Včasih pa so tisti, ki so prižigali kovaške peči morali v kovačijo priti že ob 4 uri zjutraj. Jaz kot takratni osnovnošolec sem popoldan iz domačega dvorišča opazoval možake, ki so vsi črni od saj in oglja z ogrnjenimi reklci in kanglico v rokah pešačili po cesti proti domu. Vračali so se iz kovačije Fužina Čaven in kovačije Del Fabbro. Tako so se kovači  po končanem delu počasi pomikali vsak proti svojemu domu. Med njimi je bil tudi Zdravko. Res je, da so nekateri že imeli tudi motorna kolesa Tomos in so lažje odbrzeli po cesti na delo, pa tudi domov. Zdravko, kot mladi kovaški začetnik si drugega prevoza ni še mogel privoščiti. Tako se je včasih peljal s kolesom, če ga niso domači rabili.

Včasih, ko je nekako bil pri volji me je ogovoril, ko sem bil na dvorišču. Izmenjala sva par besed, ali pa samo, kot nekakšna sovrstnika, tisti pozdrav: »žijo- žijo«, kot se je v tistih časih spodobilo. spomnim se, da me je nekoč ob neki priliki, ko se je vračal proti domu celo okaral, ker sem na dvorišču, kot mlad paglavec, vadil nogomet. Namreč, leto starejši prijatelj, danes žal pokojni Sandi mi je podaril pravo nogometno žogo- balon, kot smo takrat rekli, za malo protiuslugo, posredovanja in prenosa ljubezenskega pisma moji sestrični, v katero je bil zagledan…. Seveda sem hotel tudi jaz z ostalimi vrstniki igrati nogomet, ko smo se popoldam dobivali na vaških travnikih. Tako sem se v temu športu vadil kar na domačem dvorišču. No ja, mogoče sem se malce tudi hotel považiti, ker sem imel pravo usnjeno nogometno žogo in napraviti vtis na Zdravka. Zdravko se je zaustavil na cesti, se prislonil na ograjo in me okaral, češ, kaj nimam drugega dela, kar bi bilo bolj kulturno in pametno. »Sigurno bi imel več od tega« je zaključil. Počutil sem se otročjega in prizadetega. Zdravko je 5 let starejši in kot takega sem prav zaradi najinih občasnih cestnodvoriščnih srečanjih, kot starejšega zelo spoštoval. Šele kasneje, v doraščajočih najstniških letih, sem nekako dojel, da je Zdravkova reakcija na moje brcanje verjetno imela vzrok nekje drugje. Njegovo celodnevno težaško delo, kot kovač in malo prostega časa, ki mu ga je ostalo mu ni dopuščalo več svobode. Tudi on bi verjetno rad tako brezskrbno brcal in preživljal prosti čas. Njegovo otroštvo se je z koncem osnovne šole in takojšnja zaposlitev v tako težkem poklicu končalo. Delo kovača mu je skoraj vzelo vse tisto, kar bi lahko še kot najstnik doživel. Potem pa se mu gre v svoji brezskrbnosti nastavljat otročaj z žogo, v najbolj težkem trenutku, ko se je ves zmatran in utrujen vračal domov z spoznanjem, da njegovo popoldne ne bo, zaradi še domačih, že določenih opravil, tako brezskrbno in igrivo kot moje. Nogomet sem po tem dogodku opustil in ga igral samo, ko je bilo v šoli potrebno in nujno.

Minilo je nekaj let. Zdravko je že našel svojo pot in veselje do petja, ki mu je bilo položeno kot dar že v zibko. Njegovo delo in prihranjen denar mu je nekako pripomogel, da se je odločil za svojo pot. Pričel je obiskovati nižjo glasbeno šolo v Šempetru pri Gorici. Moja pot je šla v drugo smer. Opravil sem sprejemne izpite in pričel obiskovati šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Najina srečanja so bila občasna ob obiskih domačega Lokavca ob koncih tedna. Spomnim se vaških družabnih srečanj v vaški gostilni, oziroma gostilnah, na plesih in drugih praznovanjih. Tako se spomnim na tisto daljno soboto, ko je Zdravko že zgodaj zjutraj odšel v Ljubljano na avdicijo. Ravno tistega dne zvečer je v vasi bil tudi tradicionalni ples, ki ga je organizirala takratna mladina ali ZSMS iz Lokavca. Zdravko se je vrnil kasno zvečer z avtobusom iz Ljubljane do Ajdovščine, zatem pa peš iz Ajdovščine v Lokavec. Spomnim se, da je na avdiciji uspel in zmagal mislim, da med desetimi kandidati. Skupaj z njim smo takrat mladi Lokavčani, sedeli ob mizi na gostilniškem vrtu pod košato lipo  in bili neizmerno veseli in ponosni nanj.

Na tem mestu se moramo spomniti tudi posebnega glasbenika, ki je predvsem v Lokavcu pustil svoj pečat. To je bil velik občudovalec Zdravka Pergarja in njegov velik prijatelj Franc Sežun, po domače Franjo Črnatov. Ob srečanjih z Zdravkom ga je vedno obsijala neka blaženost in sreča, mogoče je v Zdravku videl tudi tisto, kar sam ni uspel doseči…. Franjo je bil glasbenik, samouk z popolnim posluhom, ki je obvladoval domala vse instrumente in igral po posluhu, pa tudi po notah, če je bilo potrebno. Sam je posedoval skoraj vse glasbila od violine, banjo, kitaro, trobento, harmonike… Pravzaprav je celotna njegova družina imela ta glasbeni dar. Njegov brat Jože Sežun je odšel v tujino, kjer je kot koncertni glasbenik deloval in nastopal v Ameriki. Sestra Slava je bila specialist na brenkalih. Vedno so Lokavčani rekli, češ, če bi Franjo imel možnosti, bi bil velik glasbenik. Tako sem pred časom objavil njegovo fotografijo na FB-ju. O Franjotu, kot smo ga imenovali je Zdravko ob priliki objave njegove fotografije na FB-ju, oziroma na strani Društva DOLI, zapisal:

»Spoštovano društvo!

Zelo sem se razveselil te slike, ker me je popeljala z mislijo daleč nazaj, ko sem imel priliko se srečevati s tem izjemnim genialnim glasbenim fenomenom. Franjo je praktično obvladal vse instrumente. Igral je na godala, brenkala, pihala, trobila, tolkala, tipkala, zraven tega je bil zelo dobro podkovan v glasbeni teoriji. Igral je prima Vista in imel je apsolutni posluh. Večkrat sem se spomnil na njega in ga analiziral kot genialno osebo, rekoč: o da bi imel tak genialni talent in to vedno takrat ko sem,bil sam v dvomih ali sem kos tej ljubeči glasbeni Muzi, ki me še danes pušča v dvomih in se ta mantra kar noče končati. Mnogokrat sem se vprašal zakaj Franjo ni zablestel v vsem sijaju na glasbenem pedistalu kamor je tudi sodil. Danes lahko mirno rečem, da je živel v svojem svetu siromašno, daleč od pedistala, a vendar pošten, srečen, notranje bogat in Boginja Muza mu je bila celo življenje vdano zvesta. Zato spoštovani društvo, vsa čast in hvala, da ste se spomnili na Franjota Črnata velikega musicusa iz Lokavca. V spomin na njega sem, ga opisal tudi jaz v knjigi "Spomini na Luknjo" pisatelja Antona Gričnika.

Moram omeniti, da je bilo v lokavških gostilnah bila pesem vedno doma. Že generacije pred nami so se spominjale večerov in prepevanja. Še posebno je živel še spomin na Zdravca Furlanovga, kot so ga Lokavčani poznali. Zdravc je bil rojen kot Valentin Kovač 24.septembra 1929 v Lokavcu po domače Pri Furlanavih očetu Valentinu Kovaču in mami Mariji rojeni Blažko ali Micki Furlanovi. Kasneje je kot operni pevec - basist služboval v operi in njegovi obiski doma so vselej bili nekaj posebnega. Po pripovedovanju mojega očeta so se takrat pod večer fantje in možje zbirali v vaški gostilni in petja ni bilo konca. Govorilo se je, verjetno bolj v šali, da je Zdravko, ki je imel velik razpon glasu, povzročal, da so kozarci pokali…O njemu je zapisano: »Bil je pevec z velikim glasovnim obsegom, muzikalnostjo in mogočno odrsko pojavo. Kot vodilni jugoslovanski koncertni basist je že na začetku karijere izvedel ves standardni oratorijski repertuar«.

 No, Zdravko Perger je kot nadaljevanje bil tisti, ki je ob svojih obiskih doma pri Slokarjih (zaselek Lokavca) nadaljeval gostilniško poslanstvo Zdravca Furlanovega in takrat je iz lokavških vaških gostiln v večernih urah šelestel njegov tenor, oziroma bariton, ob spremljavi vaških mladcev z, ali pa tudi z malo manj posluha. Za lokavčane pa je to pomenil vrhunski koncert, o katerem se je govorilo: » Zdravc Pjergar je bil doma, smo te pogrešali v soboto zvečer, kje si bil?, da bi dodal en glas« se je govorilo. Lokavec je v tistih časih premogel kar nekaj dobrih glasov, kot se je temu reklo. Spomnim se večera, ko je bil zopet v Lokavcu in kot običajno obiskal nas, lokavčane tudi v gostilni. Vstopil je skozi vhodna vrata in iz za kotnega omizja je je slišal vzklik Marjana Valičovga: »Fantje opera je tu!« in pričelo se je in konca ni hotelo biti. Kar nekaj Lokavčanov je v tistem času bilo članov pevskega zbora Srečka Kosovela. Bili smo pa tudi tisti z malo manj posluha. Spomnim se, kako se je Zdravko po končani pesmi obrnil k Miranu in mu rekel:« Miran ti si zelo fajn fant in imam te zelo rad, samo prosim te, bodi tiho«.

Na skupnih srečanjih v samem Lokavcu smo kot mešana generacija različnih letnikov doživljali tisto brezskrbnost in nekako slutili in v sam kraj z našim vračanjem vnašali novosti od drugod. Med nami so bili tudi občasni, lahko bi rekli Lokavčani, ki so bili naseljeni drugje in so v Lokavcu imeli še hiše v kater so se vračali. Med takimi so bili tudi družina Pišot. V hiši so poleti zahajali oče Rado s soprogo in družino. Kot šofer je Rado prijateljeval tudi z mojim očetom.  Kasneje pa so poletja preživeli tudi posamično, Hčerka Lucija z družino, sina Robert in Rado z prijatelji…  Andraž Gombač je zapisal: »Zadnje čase v koprskem mestnem jedru zeva nova praznina, Robert Pišot - Fiš ne koraka po ulicah in trgih, nič več ne nagovarja svojih bralcev, ki v zameno za prostovoljni prispevek dobimo šopek njegovih novih pesmi ...«. Tako je tudi v Lokavcu v poletnih mesecih zazevala praznina. Robert- Fiš, kot smo ga tudi mi poznali, je sleherno poletje preživel v Lokavcu, kjer je družinska hiša. Prijateljeval je z Zdravkom in tudi z menoj in mnogo večerov smo preživeli v vaški gostilni »Na Brodu« ali kot je poznano »Pri porki Evi«. Fiš je poprijel svojimi orglicami, našel se je še kdo na kitari, običajno tudi Zdravko, pa spomin mi pred oči prikliče pokojnega Aldota, ki je s svojimi debelimi prsti bil pravo odkritje, ko se je izdal, da zna igrati na kitaro…

Naneslo je, da sva z Zdravkom včasih tudi doma ob koncih tedna preživela lepe trenutke po okoliških vaseh in najina skrb, kako nazaj domov naju sploh ni skrbela. Tako se spomnim,  da sva nek večer zaključila v gostilni v Potočah pri Silvotu. Do tam sva prišla skupaj z prijateljema, eden izmed njiju je imel avtomobil. Prijatelja sta naju zapustila, ker sta v gostilni dobila, oziroma srečala nova spoznanja in obveznosti. Kot prijatelja sva z Zdravkom to razumela. Dogovorjeno je bilo, da se po končanih obveznostih dobimo in skupaj gremo domov. Ni ju bilo več nazaj verjetno sta obveznosti podaljšala.… Ko so zaprli pa sva jo kar peš mahnila v Lokavec. Seveda sva v vsaki vasi po poti prekontrolirala, če je še kaj odprto. Med potjo pa sva se pogovarjala in uživala v trenutkih. V času šolanja in bivanja v Šempetru mi je pripovedoval, kako sta tudi takrat z prijateljem obnemogla po daljši »turneji« po okoliških gostilnah in se zavlekla v takrat še nedograjeno Šempetersko bolnišnico. Našla sta nek mehak material in prav sladko zaspala. Potem pa se je pričelo…bila je to steklena volna. Pripovedoval mi je o času, ko je še delal v kovačiji, kako je skoraj umrl, ko so šli na potok Jevšček, ki je tekel poleg kovačije in so z elektriko skušali uloviti kakšno ribo. Pri temu pa je kot otročaj bil premalo pazljiv. Vse se je srečno izšlo… Proti jutru, ko se je sonce že sramežljivo prikazovalo čez Nanos sva prispela v Lokavec, takrat pa sva si rekla »lahko noč« in odšla vsak na svoj dom. 

Ko se je tudi Zdravko preselil leta 1977 v Ljubljano so najina srečanja bila pogostejša. No, vsaj kolikor nama so druge obveznosti dopuščale. Seveda je Zdravko poleg svoje službe v Operi  nadaljeval šolanje in najina srečanja so bila poleg tega vedno tudi dolga. Niso bila samo »živjo – živjo« in kaj je novega?. Za oba je vsako srečanje pomenilo mnogo, saj sva skušala eden drugemu dopovedat vse kar se nama je pripetilo in se nama je od zadnjega srečanja tudi uresničilo. Spomnim se, najinega srečanja, ko sva nadaljevala pogovor in dialog v lokalu Operna klet, v Plečnikovem hramu v Križankah, v gostilni Pod skalco, pa, ko sem na njegovo povabilo obiskal na premierno predstavo. Zatem pa vodstvo po operi, kjer smo zaključili obisk v opernih prostorih na zakuski ravno po končani premieri in bilo je lepo. Spoznal sem kar nekaj njegovih prijateljev in sodelavcev, če jih lahko tako imenujem. Najini obvezni obiski, kot prava Primorca, vsakoletnega vinskega sejma, ki je takrat še bil v Ljubljani so bili polni raznih doživetji in srečanj…

Leta so minevala in moje šolanje je počasi dobivalo svojo dokončno obliko. Večer po opravljeni maturi sem sedel v Plečnikovem hramu žulil svoje pivo in razmišljal, kako naprej. Kot bi vedel, ali pa tudi je, da sem imel tisti dan, je skozi vhodna vrata stopil Zdravko še z enim prijateljem in sodelavcem oziroma članom opernega orkestra. Široko je razprl roke in z njegovim značilnim široko razprtim nasmehom kar pred vsemi zakriči: »Boris, je ratalo«. Predramil me je iz rahle otopelosti in razmišljanja, če mi bo uspelo prepričati domače za nadaljevanje študija ali ne… Kislo sem se nasmehnil in mu v zadregi odvrnil oziroma bolj pokimal »ja, uspelo je«. Zdravko pa odvrne: » No, dobro to je zate« in prične peti »Lokavško himno Pod Čavnom«….V samo Ljubljano je takrat Zdravko prinesel Lokavec in obiskovalci lokala so bili navdušeni. Plečnikov hram je postal za nekaj trenutkov čisto običajna lokavška gostilna z gosti vred. Seveda se Zdravko ni zadovoljil samo z izvedbo ene pesmi in runde so padale, ene in druge… Za zaključek pa je pred zaprtjem gostilne še njegov prijatelj na trobento pred gostilno zaigral »Silencio«.

Moj odhod iz Ljubljane in zaposlitev v Goriškem muzeju pa ni najinih srečanj zaustavilo. No ja mogoče so najina srečanja postala krajša in bolj resna. Tako se spomnim, ko me je obiskal na gradu Kromberk v moji pisarni, da bi mi sporočil, da je  dobil prvo solo vlogo v operi Figarova svadba. No ja, nekaj malih vlog, kjer je zaradi bolezni in zamenjave že pel je bilo že za njim Pa tudi solo nastop v zboru je že bil za njim. To je pa bila prva prava in njegova. Ves navdušen mi je pripovedoval in nekaj tudi poltiho zapel. Odšla sva na kozarec v Grajsko klet, da proslaviva… Včasih sva se dobila in celo risala. Zdravko se je želel naučiti tudi tega znanja. Tako sva kar na njegovem domačem pragu risala in uživala. Spoznal sem njegovo bodočo ženo Olgo in skupaj smo poslušali posnetek opere iz kasete, Srečali smo se tudi z drugimi prijatelji in včasih, ko se nam je zdela noč prekratka smo končali tudi pri njemu doma, kjer je imel stari kontrabas…. V tistih časih je bil tudi priložnostni glasbenik z harmonikašem Milanom Kovšco in Franjotom so celo nastopali v gostilni Vodnjak nad Colom.

Minevala so leta in Zdravko je vedno znova presenečal, se vračal v Lokavec in vsaj dokler je še živela njegova mama je bil skoraj vsakotedenski gost. Družinsko življenje ga je bolj zresnilo in spomnim se nastopa hčerke Katarine kot malega dekleta v Lokavški Fabianijevi cerkve ob neki priliki. Zdravko je dozorel v velikega umetnika…. Verjamem, da je veliko zaslug, da je to tudi postal imela tudi žena Olga, ki je prav tako velika umetnica v njemu zbudila še tisto poslednje kar rabi ta vrstna umetnikov.

Vedno sem sledil njegovim nastopom in če se je dalo ali bilo v bližini sem tudi kakšen njegov nastop obiskal. Poleg svojega dela in poti, ki me je peljala v življenju pa vsega ni bilo mogoče. Njegovo delo se je tako razvejalo, da je že samo poznavanje in sledenje bilo zhtevno. Bil je član slovenskega okteta, prepeval v raznih projektih kot je Sv Martin , sodeloval pri ansamblu Henčka Burkata, bil zaposlen v Slovenski operi, Nastopal ob raznih dogodkih po celi Sloveniji. Ustanovil je glasbeno podjetje Figaro, ki ima sedež v Lokavcu. Skozi to podjetje je produciral kar nekaj projektov in glasbenih dogodkov…

O Zdravku je zapisano: //»Baritonist Zdravko Perger je rojen leta 1954 v Lukanji v občini Slovenska Bistrica. Od leta 1977 je član ljubljanske Opere. Petje je začel študirati na glasbeni šoli v Šempetru pri Novi Gorici, pozneje je nadaljeval na SGBŠ v Ljubljani. Izpopolnjeval se je še štiri leta pri priznanem slovenskem opernem pevcu Rudolfu Franclu. Uspešno je opravil dva mednarodna pevska tečaja pri gospodu Alfredu Burgstalerju in danes vodilni pevki svetovnega slovesa Marjani Lipovšek. V Ljubljani se je udeležil tudi kratkega tečaja pri prof. mag. Margarethi Sparber z dunajske Visoke šole za glasbo in upodabljajočo umetnost, v Avstriji pa še pri priznanem mojstru samospeva Kurtu Vidmerju.

V svojem dolgoletnem delovanju je ustvaril dolg niz različnih vlog. Sodeloval je pri krstni predstavi opere Janija Goloba Krpanova kobila v vlogi Gildenšterna in Alojza Ajdiča Brata v treh vlogah. Krstno je izvedel dela skladatelja Štefana Mavrija iz zvezkov Žariš in žgeš na besedilo Alojza Gradnika, Kadar ciprese šumijo na besedilo Ljubke Šorli, dve pesmi na besedilo Cirila Zlobca in kantato Meč, ki deli na besedlo Evgena Bavčarja.Snemal je tudi za radio in televizijo z Acijem Bertoncljem, samospeve Štefana Mavrija in nekaj opernih predstav za radijski in televizijski arhiv). Nastopil je tudi s simfoničnim orkestrom RTZ iz Zagreba, s simfoničnima orkestroma Camerata Labacensis iz Ljubljane in TU z Dunaja, simfoničnim orkestrom iz Pecsa (Madžarska), simfoničnim orkestorm Filarmonia Veneta iz Trevisa. Gostoval je v Italiji, Avstriji, Hrvaški, Avstraliji, Japonski, Franciji, in Madžarski.Ustanovil je Primorski mednarodni glasbeni festival v Ajdovščini in Glasbeno gledališče Figaro«…//.

Posebej drag spomin na Zdravka mi je njegova fotografija, ki je nastala pred davnimi leti, ko je odpel svoj prvi zborovski solo v Ljubljanski operi. Na fotografiji je fotografiran v kostumu, ob njemu sedi sodelavka in operna pevka Dolores Budal, doma iz Prvačine. Pred par leti sem njemu v čast na FB-ju objavil to fotografijo, na katero je sigurno že pozabil, objavil in poleg nje zapisal:

»Pred davnimi leti mi je nedobudni lokavški mladi umetnik in prijatelj dal za spomin tole fotografijo, ki sem jo do danes ljubosumno skrival. Mladi umetnik je danes znani lokavčan in zdrel umetnik...gospa s slike pa....«

Sledil je Zdravkov odgovor:                                                                                 

»Boris ti si faca...kje si jo dobil?To je slika iz operne predstave Evgenij Onjegin, kjer sem prvič zapel zborovski solo…waaaw… Na sliki z menoj je na žalost že pokojna Mezzosopranistka Dolores Budal iz Prvačine«.

To najino prijateljstvo sva večkrat eden drugemu nadgradila s sodelovanjem. Tako me je včasih za pomoč poprosil pri oblikovanju kakšnega plakata, koncertnega lista ali vabila na njegov koncert ali projekt, ki ga je pripravljal.

Prav tako sem ga poprosil, da je ob kakšni prireditvi ali dogodku vskočil in dvignil sam dogodek na višjo raven. Spomnim se vsakoletnega druženja na Turističnem sejmu AA v Ljubljani, kjer je že na prvi predstavitvi sodeloval in tako je bil vsakoleten pričakovan gost. Nastopal je na kulturnih dneh projekta »Lokavec in čas«, ki smo ga skupaj z OŠ Danila Lokarja, podružnično šolo Lokavec, Goriškim muzejem Nova Gorica in našim Lokavškim društvom DOLI več kot 30 let tja od leta 1994 organizirali v Lokavcu. Nastopal je ob tej priložnosti v Lokavški cerkvi s člani Slovenskega okteta, nastopal je: Matej Voje, Zdravko Perger, Vladimir Čadež…, kjer je leta 1996 imel tudi v sklopu kulturnih dni »Lokavec in čas« svoj zadnji koncert na orglah pokojni profesor in glasbenik Hubert Bergant. Mnogo je še prireditev, kjer je Zdravko nastopal in širil ime Lokavca v svet. Tako je leta 2013 prejel tudi Priznanje Edmunda Čibeja, ki ga vsako leto podeljuje krajevna skupnost v Lokavcu. Najino sodelovanje pa je sigurno doseglo vrhunec leta 2011, ko sva sodelovala pri projektu opere Gorenjski slavček. Opero je uglasbil Anton Forster, besedilo pa je spisala Luiza Pesjakova.

Predpremiera je bila v Budanjah dne: 19. novebra, Premiera pa v Lokavcu v večnamenski dvorani Edmuda Čibeja  v nedeljo, 20. novembra 2011 ob 19.uri. Zdravko je že pred tem izrazil željo, da bi k sami izvedbi privabil same Lokalne ustvarjalce. Tako je v temu mislil na pevce, oblikovalca in druge izvajalce. Sam je prevzel vlogo režiserja, producenta. Mene je poprosil za oblikovanje scene in njeno postavitev ter pripravo kostumografije. Pri sami izvedbi je pomagalo in sodelovalo tudi Društvo za oživljanje lokavškega izročila DOLI.

Najino druženje in prijateljevanje z Zdravkom Pergerjem pa še zdaleč ni ugasnilo. Že naslednje leto smo si pri Zdravku sposodili kuliso in jo postavili na Alpe Adrija v Ljubljani, kjer je Društvo DOLI vrsto let predstavljalo Vipavsko dolino in združevalo mnoge turistične akterje od Podnanosa, do Sovodenj. Prav tako pa tudi iz Banjške in Trnovske planote. Seveda se je vsako leto pridružil tudi Zdravko in pomagal pri predstavitvah in programu. 

Kaj naj za konec še povem o Zdravku? O prijatelju, katerega rad srečujem. Najino prijateljstvo združuje predvsem kultura. Premalo je prostora za našteti in opisat vse, kar se nama je zgodilo in kaj sva doživela. Zatorej vse dobro in Zdravstvuj Zdravko, da bi ti zdravje in glas še naprej služila.