V Lokarjevi galeriji je od 31. maja do 21. junija postavljena na ogled zanimiva razstava priznanega slovenskega slikarja Luke Popiča. Rodil se je leta 1956 v Podgorju pri Slovenj Gradcu, kjer tudi živi in ustvarja. Od leta 1994 se je samostojno predstavil v različnih galerijah v Sloveniji in Avstriji ter na mnogih skupinskih razstavah od Finske do Japonske. Je dobitnik mnogih nagrad za slikarstvo in grafiko tako doma kot v tujini.
Koroškega slikarja Luko Popiča smo do sedaj poznali predvsem kot slikarja večjih formatov, ki jih je v celoti prekril z odtenki črne barve. Na njegovih novejših delih pa spremljamo postopno opuščanje črne barve, ko ponovno dovoli barvi, da vstopi v sliko in tako nakaže pot razvoja svojih novejših abstraktnih kompozicij.
Popič slika z različnimi neslikarskimi orodji, kot so valj, slikarska lopatica, metlice, včasih tudi z dlanjo. Tak način slikanja v njegovih delih poudarja gestualnost kot pomemben element slike. Gesta pomeni vidnost avtorjeve poteze, bodisi s samo barvo, s čopičem ali s katerimkoli slikarskim orodjem. Gesta v tem primeru poudarja naključnost, energijo in avtorjevo prisotnost v samem delu in nam tako zagotavljala vpogled v njegov notranji svet. Lahko jo opredelimo kot čutni slikarjev rokopis. Zaradi poudarjene gestualnosti in impulzivne kreativnosti je samo dejanje slikanja del njegovega umetniškega dela, ki je neločljiv od končnega izdelka.
V Popičevih novejših, predvsem manjših formatih, je opazen skrajni odmik od iluzionizma (ki je bistvo vsake abstrakcije) in od estetskega upoštevanja delovanja slikarskih oblik na platnu. Barve na platno nanaša v gostih, pogosto reliefnih namazih. Včasih so oblike vtisnjene v barvo, vanje so vstavljeni kosi papirja, kartona, tkanine, vrvice ... Njegov slikarski proces je tako zreduciran, da na koncu ostane le elementarno delovanje barve na platno. Osredotočenost na obliko nadomesti informel, ki pomeni odklon od oblike k ekspresivnemu in spontanemu v umetniku.
Kljub temu, da dosedanje ustvarjanje Luke Popiča zajema kar širok razpon abstraktnih pristopov, gre pri njegovem ustvarjanju bolj za retorični učinek haptičnosti, predvsem v njegovih najnovejših delih, s senzibiliziranjem dotika in poteze v primarnem slikarskem materialu.
Vladimir Bačič
