Jožef Volk - Suhorski ali Jaromir Volkov, kot se je tudi podpisoval, je v Lokavec prišel leta 1875 in ostal do leta 1895. Jože Volk je tudi pesnikoval in kot pesnik napisal tudi pesem-himno, ki je poznana in prepevana v več vaseh in je znana pod imenom Pod Čavnom. Goste sta sprejela predsednik KS Angel Vidmar in predsednik društva Doli Boris Blažko. Po krajšem nagovoru so se sprejemu pridružile tudi članice DPS Zarja in jim zapele. Že Isti dan so v dvorani Edmunda Čibeja odprli razstavo, posvečeno Jožefu Volku - Suhorskemu. Zanimanje za razstavo Vaškega društva Suhorje je kar veliko. Razstava je predvsem za pokušino in prikazuje vse njihovo delo, ki ga kot društvo uspešno izvajajo. Tako raziskujejo in hranijo spomin na svojega velikega narodnjaka in krajana Jožefa Volka - Suhorskega, uspešno so zaščitili suhorski pirh kot nesnovno kulturno dediščino Slovenije, poleg tega izvajajo tečaje in ohranjanje znanja izdelave pirha. Članice društva kot pridne žene ohranjajo kvačkanje in vezenje prtov in prtičkov. Prav tako izvajajo tudi krajevno likovno in fotografsko kolonijo ter rezultate - slike in fotografije tudi razstavljajo. Z svojim obiskom so k nam v Lokavec prinesli vsakega po malo in nam tudi svoje delo predstavili.

Kulturni program ob odprtju so izvedli učenci Osnovne šole Danila Lokarja Ajdovščina, podružnice Lokavec, DPS Zarja in suhorski izvajalci. Ob razstavi je spregovorila tudi njihova predstavnica Kristina Dekleva. Pozdravila jih je tudi vodja podružnične šole Martina Terbižan Slejko. Po odprtju razstave smo obiskovalce popeljali po Lokavcu in jim pokazali, kje je Jože volk služboval, kje stanoval in kje je grob njegove komaj 13 letne hčerke Milice Volk. Ogledali so si še etnološko zbirko bivalne kulture Lokavca - Batičevo hišo. Krajši pohod smo nadaljevali do kmetije Černigoj, kjer so se naši obiskovalci seznanili in prisluhnili razlagi in predstavitvi kmetije gospodarja Jožeta Černigoja.   

Bilo je res lepo srečanje in v našem društvu in tudi KS Lokavec upamo, da se bo sodelovanje še nadgradilo v različnih oblikah kulturnih in drugačnih dogodkov. Skratka, sklep srečanja je bil, da se bomo še srečevali in sodelovali.

Boris Blažko

Kdo je bil Jože Volk Suhorski?

Rodoljub, pesnik in učitelj s slovansko dušo

Alenka Furlan Čadež

»Od Ljubljane bele do Suhorja razteza se svet notranjski.

Naš rod se trudi, koplje, orje …«

Jože Volk - Suhorski (1842–1922) je bil učitelj, pesnik in vseslovanski rodoljub, ki se je rodil 17. marca 1842 pri Kovačevih na Suhorju v košanski fari. Kljub temu, da njegovo ime danes ostaja manj znano, si zasluži, da se ga spominjamo kot človeka z globokim narodnim čutom in predanega zagovornika slovanske ideje.

Otroštvo in začetki slovanske zavesti
Že kot otrok se je ločil od svojih vrstnikov po izjemni bistrosti in ljubezni do knjig. Starši so zaradi njegovega zanimanja za učenje poskrbeli, da je šolanje nadaljeval v Trstu, kjer je obiskoval vadnico za slovenske, hrvaške in srbske otroke. Tam je prvič prišel v stik z različnimi slovanskimi kulturami, se naučil cirilice in začel gojiti močno navezanost na slovanski svet, ki ga je spremljala vse življenje. Ta izkušnja je oblikovala njegovo narodno in politično usmerjenost kot gorečega vseslovanskega rodoljuba.

Učiteljska pot in odpor oblasti
Učiteljeval je v številnih krajih – od Idrije, Kočevja, Bohinjske Bele in Grosupljega do Cerknice, Črnega Vrha in Lokavca pri Ajdovščini, kjer je služboval od 1875 do 1895. Njegova predanost slovanski misli in narodnemu delovanju je pogosto naletela na odpor lokalnih oblasti. Logaški cerkveni okrajni glavar Ogrinc mu je nekoč očital: »Vi ste dober človek, a preveč navdušen Slovan.« Zaradi pritiskov je moral predčasno zapustiti učiteljsko mesto in se umakniti v pokoj.

V Lokavec je prišel z družino, saj je bil že poročen z Marijo Volk, rojeno Hrvat, iz Cerknice. Imela sta hčerko Milico, rojeno 17. januarja 1872, ki je umrla 1. maja 1885, stara komaj 13 let, za posledicami jetike. Poleg hčerke se jima je 13. aprila 1878 rodil še sin Ladislavus, Vladislav Milan Volk, kot je zapisano v krstni knjigi. Volk je v Lokavcu našel razumevanje pri lokavškem vikarju Krkoču in ajdovskem župniku Dugolinu. Kljub težavam z nadrejenimi je Volk ohranjal vedro razpoloženje, kar dokazuje njegov hudomušen zapis v arhivu šole v Lokavcu: »Postave se mi držimo, zato se nič ne bojimo.« Poleg poučevanja je v Lokavcu prevzel vodenje cerkvenega petja in orglanje. Na orgle je celo zapisal v cirilici: »Molite Boga vsi jeziki.« Podobno kot je bil v Cerknici pod pritiskom cerkvenega okrajnega glavarja Ogrinca, se je v Lokavcu nadenj spravil profesor A. Mahnič. Volk bi moral Lokavec zapustiti že leta 1893, vendar so se poleg občinskih svetnikov za njegovo nadaljnje bivanje zavzeli tudi člani Lokavškega šolskega sveta. Tako je lahko ostal v Lokavcu do leta 1895. Takrat je ponovno kandidiral za mesto učitelja, vendar cerkveni okrajni šolski svet v Gorici prošnji ni ugodil. Jožetova želja je bila, da bi njegov sin Vladislav Milan Volk lahko dokončal učiteljišče, saj zaradi prisilne upokojitve sam ne bi bil zmožen kriti vseh stroškov šolanja. O teh prizadevanjih pričajo tudi dokumenti, najdeni v arhivu lokavške župnije. Verjetno je v tistem času oddal prošnjo za zaposlitev na šoli v Zgoniku, kjer je nato tudi dobil službo.

Pesniško ustvarjanje in pomen njegovega dela
V času službovanja v Lokavcu je Volk napisal več pesmi, ki so slavile lepoto slovenske pokrajine in narave. Med njimi je najbolj znana pesem Pod Čavnom, ki je v različnih različicah ponarodela po celotnem območju pod Čavnom, vse do Trebuše. Poleg te je ustvaril pesmi, posvečene Hublju, Vipavski dolini, lokavškim zvonovom in cesti iz Lokavca na Predmejo. Pod pesmi se je podpisoval z več psevdonimi: Josip Volkov, Suhorski in Jaromir Volkov. Ni bil le pesnik, ampak tudi zbiratelj narodnih zakladov. Zbral je okoli 800 pregovorov in rekov, vse v verzih, ter si prizadeval uvajati slovanska imena, ki jih je pozneje objavil v koledarju Ciril-Metodove družbe. Poleg tega je napisal življenjepis svetih Cirila in Metoda ter ohranjal stike z vseslovanskim društvom v Kalugi, kar potrjuje njegovo vseslovansko usmerjenost.

Zadnja leta in dediščina
Ko je poučeval v Zgoniku, je bil na Goriškem širše poznan po cerkvenih pesmih, ki jih je napisal in uglasbil. Napisal je pesmi Zgoniški zvon,Gabrovica, Naš Kontovel idr. Ob napadu Italije na Avstro-Ogrsko leta 1915 je odšel v Dobrovo pri Ljubljani. Po italijanskem umiku se je sicer vrnil v Pliskovico, toda po končni okupaciji Primorske je strt in bolan odšel v Tavčarjev dom za onemogle v Ljubljani, kjer je ostal do smrti leta 1922.
Večina njegovih del se je ohranila zahvaljujoč družini Benko iz Ljubljane. Posvojenka Volkovega sina Milana je namreč prepisala in skrbno shranila številna njegova dela. Po njeni smrti je družina originale predala v hrambo Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, kopije pa zaupala Vaškemu društvu Suhorje.

Pesniška zapuščina
Jože Volk je napisal okoli 400 pesmi, od katerih pa je malo objavljenih. Večina je rodoljubnih in narodnostno obarvanih. So razumske, poučne, tudi hudomušne a redko ljubezenske. Posvečene so naravi ter krajem in ljudem, kjer je živel in poučeval. Njegove pesmi, objavljamo nekaj odlomkov iz pesmi Pod Čavnom ( Pod Čavnom visokim prebivam, z bistro vodico se umivam, gledam dolino prekrasno, reko Vipavo počasno …) Naša draga (Gorjani izbrani, ko jeklo ljudje, še Čavensko rebro v peščici zdrobe. Pa Čaven veljaven v Gorjane reži, obstreljene kaže zdaj stare kosti.), Vipavska dolina (Kje pod zlatim soncem je najlepši kraj? Na slovenski zemlji cvete zgodnji maj …), Od Vrem do Bistrice (… Od Vrem do Bistrice obsevaj sončece nam jabolko debelo, kot med presladko, zrelo. Od Vrem do Bistrice bom gledal zvezdice, kam rod naš sreča vodi, če k sreči in svobodi.) in Mislice – iskrice (Boljše je jezo požreti, kot na jeziku imeti. Lepoti in dobroti rada je zavist na poti. V lepi kletki sita ptica, vendar stokrat sirotica.), nosijo sporočilo, ki je še danes aktualno.

Ohranjanje dediščine
Suhorci ohranjajo spomin nanj s tradicionalno prireditvijo Jožefovo. Pred leti so se povezali z društvom Doli iz Lokavca in rezultat tesnega sodelovanja je nedavno odprta razstava Iz rojstne vasi Jožeta Volka - Suhorskega v dvorani Edmunda Čibeja v Lokavcu. Načrti obeh društev za izdajo pesniške zbirke njegovih del v prihodnjem letu so obetavni in kažejo zavezanost k ohranjanju in promociji dediščine Jožeta Volka.

Alenka Furlan Čadež, vir: Primorski slovenski biografski leksikon, Vaško društvo Suhorje, Boris Blažko, Društvo Doli