Že vrsto let društvo upokojencev organizira martinovanje v neznano. Naši člani se vpišejo za izlet, ne vedo pa na kateri konec Slovenije bo avtobus zapeljal. Zaupajo nam, saj vedo, da bodo preživeli dan v odkrivanju novih krajev, zabavi in druženju.

Tako je bilo tudi letos. Do zadnjega sedeža poln avtobus je krenil iz Črnič. Kam? Proti Štajerski, natančneje v Slovenske Gorice. Prvi trije, ki so pravilno uganili, so prejeli nagrade.

Naša pot je vodila preko Ljubljanske kotline. Sonce nas je kmalu pozdravilo sramežljivo skozi megleno jutro. Lep jesenski dan se je obetal. Kratek postanek za kavico in naprej proti Lenartu ter naši končni destinaciji Sveta Ana v Slovenskih Goricah. Z redko posejanimi  hišami, majhnimi vasicami na gričih nas je spremljal pogled skozi okno avtobusa in pričaral lepoto štajerske pokrajine.

Na vrhu Dražen Vrha stoji izletniška kmetija. Pozdravila nas je gospodinja, predstavila kmetijo, na kateri dela vsa družina, in postregla z zajtrkom, sestavljenim izključno z doma pridelanimi dobrotami.

Lokalni vodnik, član družine, nas je nato spremljal na ogled Methansove hiše, stare 200 let, kjer je bila nekoč gostilna, zdaj pa je v njej etnografska zbirka. Njen lastnik nas je na zanimiv način odpeljal v stare čase in predstavil zanimive zgodbe ter zgodovino Marije Snežne ter življenje v starih časih ob reki Muri.

Nato smo krenili proti Sveti Ani, ki je tudi občina. V občinski avli smo si ogledali stalno razstavo Antona Fašinga, se nato preselili v klet, kjer nam je vodnik predstavil zgodovino vinogradništva  v teh krajih in degustirali smo štiri vrste vin, tipičnih za ta vinorodni rajon.

Sredi vasi stoji cerkev sv. Ane, nasproti pa razgledna ploščad, ki je nudila čaroben pogled na Slovenske Gorice v razkošju jesenskih barv. Skupinska fotografija, na avtobus in vrnitev na našo začetno destinacijo, kjer nas je čakala 'Martinova pojedina', kosilo, sestavljeno iz doma vzrejenih in pridelanih dobrot.

Seveda brez glasbe ne gre. Ob odlični živi glasbi smo zaplesali in se nasmejali ob šalah, ki jih je kot za stavo stresal muzikant. Nato je vstopil sv. Martin in kot se spodobi, blagoslovil mošt, da je postal vino. Nazdravili smo in zapeli, saj je bil prav to razlog, da smo se zbrali in počastili dan, ko se je mošt spremenil v vino.

Preden smo se poslovili od prijaznih gostiteljev, smo pri njih kupili mesne izdelke, bučno olje in semena ter vino. Prisrčno slovo s »še bomo prišli v te gostoljubne kraje«, saj rek, da pokrajino delajo prijazni in gostoljubni ljudje, še kako velja.

Rožica Kovač,  DU Ajdovščina