V lepem popoldnevu, ko se je zimsko sonce že poslavljalo, smo se odpravili na obisk našim članom društva, ki so dopolnili oziroma presegli obdobje osemdeset let. V društvu se ponašamo s kar trojico starostnikov in sicer: FRANJO MAROŠEK IZ VITANJA, STANISLAV LIPIČNIK IZ TRNOVELJ in FRANC LIPIČNIK IZ VOJNIKA. Pri vseh smo bili prisrčno sprejeti. Kramljali in obujali smo spomine, da je čas letel, kot bi imel krila.

Mnogo besed in misli je ostalo neizrečenih in obljubili smo si, če da Bog, se kmalu zopet srečamo.

Ob tej priložnosti se želim še posebej spomniti našega FRANCA LIPIČNIKA, ki je letos praznoval častitljivih devetdeset let. Ko sva si po dolgem času zopet stisnila roko, se mi je spomin zavrtel nekaj desetletij nazaj v čas, ko sem postal član vojniškega društva.

Franc, miren in komaj opazen je s svojo ustrežljivostjo in marljivostjo vedno nehote pritegnil pozornost. S svojo pridnostjo je ob predavanjih v prostor nanosil stole, jih na koncu zopet pospravil in kljub temu, da je delo opravljal le z eno roko, pokazal svojo marljivost in pripravljenost pomagati kjerkoli in kadarkoli. Pa to ni bilo edino opravilo. Upam si trditi, da v svoji skromnosti niti ni opazil, koliko je delal v dobro drugih. Ne drznem si reči, da sva bila prijatelja, saj sem bil premlad, sva se pa ob srečanju vedno prijazno pozdravila in se pogovorila. Pogovor z njim mi je vedno ostal v spominu zaradi njegove preprostosti, predvsem pa iskrenosti.

Ob našem obisku je sicer ležal, kar pri njegovih letih ni nič nenavadnega, pa vendar ga njegov vedri značaj ni zapustil. Ni se pritoževal nad težavami, ki pestijo skoraj vse starostnike, temveč se je vedro pogovarjal in šalil. Večkrat se podam na obiske k ostarelim in vidim marsikaj, za Franca pa z gotovostjo trdim, da ga občudujem. V poznih letih smo velikokrat zaradi starostnih težav nejevoljni in razdražljivi, on pa je še vedno vedrega duha in vdan v voljo, ki prihaja od višje sile. K temu nedvomno pripomore vedri značaj zakonske družice, ki kljub letom, trdno stoji ob moževi strani. Takšne zakonce, želeli ali ne, moramo občudovati in si jih hote ali nehote vzeti za vzgled.

Ker se moram zaradi obsežnosti članka omejiti, želim zaključiti z besedami: "Dragi starostniki, tisti ki ste imenovani in tisti, ki te vrstice prebirate, bodite v svoji starosti optimisti kljub težavam, ki vas oziroma nas pestijo. Svoja častitljiva leta jemljite kot veliko milost doživetja in vedite, da si vas jemljemo za vzgled. Radi prihajajte v našo družbo, oziroma nam dovolite, da se vam za vašo požrtvovalnost malenkostno oddolžimo z obiskom. Verjemite, da nam je obisk starostnikov v veselje. Bog daj, da bi se srečali in si stisnili roko še velikokrat!"

Jernej  Fijavž