Deseta obletnica nekega dogodka ni kar tako, sploh pa ne, če gre za deseto prebedeno noč! Tako in zato smo se odločili, da deseti »rojstni dan« praznujemo: v goste smo povabili Gledališče Smejček z lutkovno predstavo Pravljica o letečem kovčku, ki je nastala po pravljici H. C. Andersena. Kaj veliko skupnega nimata. Pa saj so pravljice tudi zato, da spodbujajo domišljijo in (lahko) nastanejo nove pravljice. Predstavo smo uvrstili v redni popoldanski spored za naše najmlajše obiskovalce že pred samo nočjo. 

Noč smo preživeli v knjižnici in imeli smo se super. Vse »dokaze«, kaj smo počeli, kako super je bilo, smo vestno beležili – posneli smo cel kup fotografij, samo dogajanje predstavili s t. i. »showom«,  posneli videoposnetke igranih prizorov iz Andersenove pravljice Vžigalnik, pripravili razstavo … Tudi zajtrk je bil zadetek v polno!

Sodelovalo je sedemnajst otrok in devet knjižničarjev, pridružili pa so se nam tudi gostje. Otroci so stari 12, 13, 14 in 15 let,  kar pomeni, da so učenci tretje triade, dva izmed  njih sta učenca Osnovne šole Antona Janše, ki je šola za otroke s posebnimi potrebami. Virozica gripozica nam je ponagajala že pred samim začetkom: v posteljo je položila enega od udeležencev, namesto njega pa je prišel petošolec. Doma so iz različnih krajev občin Radovljica, Bled, Bohinj in Gorje. Letos sta se nam drugič pridružili dve učenki iz Banje Luke. Obe se učita slovenščino pri dopolnilnem pouku in prav odlično jima gre. Tako odlično, da se je njuna učiteljica Barbara Hanuš odločila, da sta onadve tisti pravi.  Alenka Bole Vrabec, igralka, prevajalka in pisateljica je naša stalna in nadvse dobrodošla gostja. Letos nam je razložila marsikaj o čarodejih, zlasti sodobnih. Učiteljica iz Osnovne šole Antona Janša je bila z nami že šestič, učitelj pa prvič in to, ali bosta z nami naslednje leto, ni vprašanje, ampak tradicija. Pridružil se nam je tudi prostovoljec iz Društva Več Radovljica, društva za osebnostni razvoj mladih. Vso noč je bila z nami tudi  novinarka RTV Slovenija Tanja Mojzer.

Dogajalo se je veliko. Najprej smo poskušali ugotoviti, kdo je kdo. Ker vse počnemo malce drugače, smo se tudi spoznavali tako. Najprej smo izpolnili vprašalnik in poskušali ugotoviti, kdo je tisti, ki ga je izpolnil. Nadvse zanimivi so bili odgovori na vprašanja: od doma ne grem brez …, obožujem …, znam …., rad(a) bi bil(a) …, moj gost na večerji bi bil …  In tudi narisati se je bilo potrebno. Če nikakor ni šlo, barva las je razblinila vse dvome. Tako smo se spoznali. S spoznavanjem smo nadaljevali tudi na  čarovniški plesni delavnici. Še zdaj, če zaprem oči, lahko povežem osebo, ime in tipični gib, ki ga je naredila. Letos se je veliko dogajanja vrtelo okoli besed čarati, čarovnik/čarovnica, čarodej: čarodej Miloš nam je pokazal nekaj čarovniških trikov. Pa ne le pokazal, tudi razložil nam jih je in enega nas je naučil. Ko smo ga pokazali na zaključni prireditvi, je poleg veliko smeha požel bučen aplavz. Ker je to »Noč z Andersenom«, smo se priključili branju zgodb ob rojstnem dnevu H. C Andersena in svetovnem dnevu otroške literature »Mnogo kultur ena zgodba«. Odlomek iz zgodbe smo slišali v različnih jezikih (portugalščina, kitajščina. španščina, nemščina, srbščina … in slovenščina). Naša naloga je bila, da ugotovimo, iz katere pravljice je. In ne boste verjeli: najprej smo slišali odlomek v portugalščini, nato v kitajščini. In posvetilo se nam je: iz Rdeče kapice. To je bil odlomek, kjer Rdeča kapica sprašuje babico, zakaj ima tako velike oči, pa ušesa, pa roke … Udeleženci smo predlagali svoje superknjige. In res ima vsak svojo in naši bralni okusi so zelo različni.  To je bila uvertura k »igralskemu« dosežku: Vžigalnik (ena od oseb je tudi čarovnica) je bila izbrana Andersenova pravljica. Izdelali smo lutke iz kuhalnic in jo odigrali. Prav zanimivo je bilo gledati, kako so tri skupine odigrale Vžigalnik: klasično ena skupina, drugi dve pa sta jo vsaj malo posodobili: z branjem knjig, obiskom knjižnice, plačilom članarine in z opozorilom Ministrstva za zdravje, da je kajenje škodljivo. No, za vojaka ni bilo, saj je le z vžigalnikom priklical pse, ki so ga rešili …  Karaoke so bile nekaj posebnega: peli smo znane pesmi znanih avtorjev in prepevali bi še in še … Tudi ustvarjali smo: naredili smo čarovniške klobuke, reševali smo nagradno križanko (hvala gospodu Marjanu Staretu, ki jo je prav za to priložnost sestavil). Celo na sprehod po Radovljici smo šli. In se ustavili na čudovitem zajtrku, ki so nam ga tokrat, za deseto obletnico, pripravili v Gostilni Lectar. In noč je bliskovito minevala. Komaj smo utegnili pripraviti razstavo (na ogled je do konca meseca) in vse potrebno za sprejem gostov, kajti v soboto zjutraj (28. 3. 2015 ob 9.00) smo predstavili »Noč z Andersenom« obiskovalcem in upihnili svečke na deseti »rojstnodnevni« torti.

In ponosni smo, da nas vsako leto »Noč z Andersenom« prebedi malo več, ne le v Evropi, pač pa tudi po svetu in predvsem doma. V Sloveniji smo tokrat bedeli v Knjižnici Antona Tomaža Linharta Radovljica že desetič, sedmič v Knjižnici Toneta Seliškarja Trbovlje in OŠ Rinža Kočevje, petič v OŠ prof. dr. Josipa Plemlja Bled; čertič v OŠ Toneta Čuferja na Jesenicah in OŠ Stara Cerkev in prvič, vsaj kar mi vemo, v Knjižnici Rogaška Slatina, Knjižnici Franca Ksavra Mežka Ormož  in OŠ Ivana Babiča – Jagra, Merezige. “Ponočevali” so tudi v Knjižnici Brežice in OŠ Frana Saleškega Finžgarja Lesce, le formalno se niso prijavili, kar pa ni najpomembnejše. Da dober glas seže v deveto vas, je povedala knjižničarka Elizabeta Vovko Ozimek iz Knjižnice Pavla Golie Trebnje, ki se je Noči z Andersenom udeležila lansko leto. Letos so v knjižnici pripravili Večer z Andersenom.

Da smo se res imeli super, tako otroci kot mi, dokazuje tudi naša odločitev: »Noč z Andersenom« leta 2016 v naši knjižnici bo! Enajstič! In upamo, da še kje. Pa super je, ker že vemo, kdaj bo: 1. 4. 2016.

Božena Kolman Finžgar, direktorica

Knjižnice A. T. Linharta Radovljica