V zadnjih letih se tako kar precej govori o borilni veščini taekwon-do, ki postaja vse bolj popularna pri nas in tudi drugod po svetu. Čeprav so zametki borilne veščine stari več kot 2000 let, pa je bila leta 1955 prenovljena v moderni šport tretjega tisočletja. Tako danes po svetu v dveh tekmovalnih sistemih - olimpijski (WTF) in neolimpijski (ITF) različici trenira okoli 80 milijonov ljudi v približno 182 državah sveta. Obe različici taekwon-doja se danes trenirata tudi v Sloveniji, kamor je bil ob koncu 20. stoletja prinesen iz držav nekdanje Jugoslavije.

Danes taekwon-do predstavlja vse bolj priljubljeno vzhodnjaško borilno veščino, ki jo zaznamujejo hitri ter zelo raznoliki ročni in nožni udarci. Nekateri se ob omembi besede taekwon-do norčujejo iz borilne veščine in športnikov, saj delajo izpeljanke kot so npr. »ti pa treniraš tek na dom«, ob tem pa večinoma nimajo pojma, kaj dejansko je taekwon-do. Je to borilna veščina, borilni šport, vzhodnjaška filozofija ipd.? Poznavalci tega športa ne moremo spregledati dejstva, da ni enostavno opredeliti tega pojma, saj lahko v taekwon-doju vsak posameznik najde nekaj zase.

Taekwon-do v sebi združuje borilno veščino, samoobrambo, šport, obliko rekreacije in ne nazadnje tudi način življenja. Enostavna razlaga pravi, da je taekwon-do vojaška borilna veščina, oblikovana kot oblika neoboroženega boja, ki je bila primarno zasnovana v namene samoobrambe in vojskovanja. Namen tehnik je torej bila obramba pred napadalcem oziroma z napadom poškodovati in onemogočiti nasprotnika. Kljub temu, da je taekwon-do borilna veščina z edinstveno tehniko, pa njegova disciplina, tehnike in mentalni treningi pomagajo izgraditi močan občutek za pravičnost, pogum, skromnost in odločnost, zato lahko govorimo tudi o filozofiji, ki temelji na etičnih, moralnih in duhovnih principih vzhoda. Kljub temu, da je taekwon-do borilni šport in bi marsikdo predvideval, da je to pretepaški šport, pa naše izkušnje iz različice ITF kažejo, da gre za precej varen šport, pri katerem morajo biti vsi izvedeni udarci, tako ročni kot nožni, kontrolirani. Hkrati pa se tudi pri borbah kot najbolj tveganemu vidiku športa uporabljata ustrezna zaščitna oprema in tekmovalna pravila, ki še zmanjšata nevarnost poškodb.

Ukvarjanje s to borilno veščino ne pozna omejitev ne glede na fizično kondicijo, spol ali starost posameznika; vsakemu pa lahko ukvarjanje s športom prinese veliko pozitivnih koristi: izboljšanje psiho-fizične pripravljenosti posameznika, pridobitev novih znanj, širjenja socialnih mrež, osebnostnega napredka in še bi lahko naštevali. Kot smo že uvodoma zapisali, postaja taekwon-do vse bolj priljubljen med vsemi generacijami - v Ljubljani v Taekwon-do klubu Škorpijon, kjer poučujemo neolimpijsko ITF verzijo, v zadnjih letih beležimo precejšnji vpis predvsem šoloobveznih otrok, pozitivno pa izstopa tudi starejša generacija.

Da za treninge in napredovanja ni nikoli prepozno je živ dokaz Črtomir Borko, upokojeni profesor na ljubljanski Veterinarski fakulteti in aktiven predstavnik starejše generacije v klubu, ki z redno vadbo uspešno kljubuje letom življenja. Sam pravi, da ga borilne veščine praktično spremljajo že vse življenje. V osnovni šoli se je udeleževal treningov juda, ki jih je moral kasneje zaradi obiskovanja gimnazije (klasična I. gimnazija v Mariboru) opustiti, saj mu čas tega ni več dopuščal. V študentskih letih, ko je pričel s študijem veterinarske medicine, pa je ostalo nekaj malega prostega časa, ki ga je izkoristil za treninge karateja v Študentskem karate klubu. V začetku 80. let se je v Mariboru srečal še s taekwon-dojem (najprej v WTF klubu Continental, kasneje pa v ITF klubu Branik-Hwarang), ki se je takrat ravno dobro začel razvijati v Sloveniji. Takrat sta se začela tudi resno delo in rast na področju slovenskega taekwon-doja; v Sloveniji so začeli poučevati številni, še danes priznani in spoštovani trenerji (v WTF-u Mišel Sabol, v ITF-u pa Marjan Pilih, Emin Duraković, Tomaž Barada), ustanovili so se številni klubi (Unior Zreče, kasneje tudi Hwarang Maribor) in skupna Taekwon-do zveza Slovenije, znotraj katere sta delovala tako WTF in tudi ITF, zvrstila pa so se tudi manjša evropska prvenstva (leta 1992 v Celju), odprta prvenstva, seminarji in izpiti. V tem obdobju je Črtomir s pomočjo športa razvil tesne prijateljske vezi po vsej Evropi, predvsem pa z nizozemsko taekwon-do zvezo, ki mu je tudi podelila zlato plaketo v zahvalo za prijateljsko sodelovanje. Svoj čas pa je namenil tudi svojemu izpopolnjevanju in napredovanju v taekwon-doju: leta 1992 je tako uspešno opravil izpit za mojstrsko stopnjo črni pas I. DAN, v letu 1994 pa še izpit za črni pas II. DAN, na katerem je tudi spoznal Ismeta Ičanovića. V letu 1999 se je preselil v prestolnico, saj je zasedel mesto predavatelja na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Želja po aktivnem življenju in ukvarjanju s taekwon-dojem ter poznanstvo z Ismetom Ičanovićem ga je pripeljala v Taekwon-do klub Škorpijon, kjer je našel svojo novo športno družino ter veliko dobrih in iskrenih prijateljev. Čeprav ni mogel več tekmovati z mladimi, hitrimi in močnimi tekmovalci, se je še vedno z veseljem udeleževal redne vadbe v klubu. Ob tem pa ni zanemaril niti svojega izpopolnjevanja in napredovanja - med drugim se je v zadnjih letih podal tudi v sodniške vode na tekmovanjih, je tudi klubski delegat pri Športni zvezi Ljubljana, v letu 2016 je ponovno stopil na tatami, kjer je v veteranski kategoriji forme črni pas II. DAN osvojil naslov Državnega prvaka. Istega leta pa si je zadal in tudi uspešno izpolnil še en cilj - pri 69 letih je uspešno opravil izpit za črni pas III. DAN. Danes pravi, da mu starost ne bo preprečila uživanja v neizmernem bogastvu taekwon-do izročila, njegovi filozofiji in zakonitostih, ki so v skladu z najbolj prefinjenimi psihofizičnimi lastnostmi človeka. Sam verjame, da je ukvarjanje s športom predpogoj za zdravo in psihofizično stabilno življenje, hkrati pa je hvaležen, da lahko uživa v klubu, kjer je vsak trening zase nepozabno doživetje in mu daje spodbudo za boljše in bolj zdravo življenje.