Mednarodna šahovska mojstrica Kiti Grosar je nedvomno bila in še vedno je najboljša slovenska šahistka. V dvajsetih letih igranja šaha je dosegla vse, kar se je dalo doseči. No, dosegla je sanje marsikaterega šahista in šahistke. Predstavljala je državo na prvi šahovnici na šahovski olimpijadi, bila je mladinska prvakinja Jugoslavije, trikrat je bila državna prvakinja, med šahisti do 20 let je bila 4. na svetu in 5. na svetu do 16 let, uvrstila se je med deset najboljših na svetu.

Kiti šaha ne igra še deset let ampak svojega znanja ne skriva v kakšnem temnem kotičku. Predaja ga osemletni Asji Čebron iz Deskel, piše knjigo in različne članke. Pravi, da je v življenju izkusila marsikaj, sedaj pa je tudi zanjo napočil čas umirjenosti. 

Nekje si zapisala, da je šah najboljša prispodoba za življenje, je še vedno tako?

 Da, šah je ena taka mala prispodoba za življenje. Življenje je na nek način boj in tudi če si včasih ne priznamo da je. V življenju je stalno dogaja boj med dobrim in slabim, izmenjujeta se noč in dan, tema in svetloba. Tako da šah je lepa prispodoba za to naše čudežno življenje.

Že prej sem rekel nekdanja šahistka ampak, če se ustaviva pri tvoji šahovski poti. Kdo te je navdušil za šah?

Šah je bil prisoten v družini in del naših življenj. Nono, tata, vsi so vedno igrali šah. Tako sem se ga avtomatično naučila. To je enako, kot če v družini vsi šivajo, znaš šivati tudi ti. Potem sem začela tekmovati, očitno sem bila talentirana in mi je šlo. Seveda sem v tem uživala. Na tekmovanja imam zelo lepe spomine, dosti se je potovalo, družili smo se z inteligentnimi ljudmi in tako sem spoznala več in si širila obzorja. Šah je priporočljiv za vse mlade, igra izuri mentalne sposobnosti, izboljša koncentracijo in veliko pripomore k temu, da postaneš boljši človek.

Prišel je čas, ko si šah postavila na stranski tir. Si dosegla se, kar se je dalo doseči?

Šah sem igrala dvajset let. Takrat je bilo življenje zelo intenzivno in naporno. Bil je študij, šah, obveznosti, druženje, tudi zabavali smo se, živel smo sto na uro. Zelo sem imela rada življenje in potem po dvajsetih letih je pač napočil trenutek, ko si človek zaželi malo spremembe, nekaj drugačnega. Šah sem pustila in začela drugo življenje, predvsem sem se hotela naučiti drugih stvari. Šaha ne igram že deset let, ga pa poučujem. Tako da znanje predajam naprej. Lepo je ko vidiš, da obrodi sadove in deluje na drugih. To je lep občutek.

Koga vse pa poučuješ?

Poučujem osemletno dekle iz Deskel, kjer sem tudi jaz bila doma prvih pet let mojega življenja. Asja je zelo talentirana in simpatična punca in zelo sem presenečena, kako lepo napreduje in kako pravilno igra šah za osemletno dekle. Poučujem še dva fanta, ampak to je še v dogovorih in nastajanju. Predvsem se posvečam Asji.

Šaha nisi opustila in greš novim izzivom naproti. V Desklah je 19. maja potekalo prvo šahovsko prvenstvo osnovnošolcev Severne Primorske, na katerem je nastopilo kar 40 mladih šahovskih navdušencev in tam si ti igrala simultanko.

Bila sem na tem tekmovanju tudi zato, da sem bila v oporo Asji. Odigrala sem tudi simultanko, ki jo hkrati odigraš z več igralci. Zanimivo,  kako igranje šah in s tem življenje, vzbudi v tebi nek izziv, da se moraš za nekaj potruditi in povleče iz tebe določene potenciale in energijo, za katere nisi niti vedel, da jih imaš. Vedno črpam svoje potenciale iz šaha, ampak življenje je veliko več kot šah. Smisel življenja je v ljubezni, vendar  moraš najprej spoznati samega sebe. 

Verjamem, da si v dvajsetih letih igranja šaha marsikaj izkusila. Bi izpostavila kakšen dogodek, ki se ga še vedno rada spominjaš?

Ja, jaz sem bolj pristaš sedanjosti. Preteklost je minila. Lepo je ohranjati lepe spomine, vendar preteklosti ni več, prihodnosti pa še ni, zato bodimo in živimo zdaj. Živimo ta trenutek in bomo srečni.

Rekla si, da si po šahu začela spoznavati in učiti nove stvari. 

Začela sem delati in bila v nekakšni šoli življenja. Hotela sem se sama postaviti na noge.  Sem borka in to je moja dobra lastnost. Na primer, šla sem v Indijo iskat odgovore, iskala sem resnico, preučevala sem vse, kar se da (smeh). Živela sem na polno. Zdaj sem v obdobju umirjenosti. Prišla sem domov, ker sem veliko potovala, se selila in veliko delala. Zdaj pišem knjigo in razne članke. To je bila tudi moja želja. Biti v miru in se umakniti od življenja, da lahko potem pišeš, daš svoje občutke na papir.

Rekla si, da pišeš knjigo. Kakšna knjiga bo to?

Verjamem v pravljice. Zame so pravljice »resnične« in verjamem v takšne mistične stvari. Tudi moja knjiga bo pravljica, ki pa je resnična. Je zgodba o dobrih stvareh. Dobro v pravljicah vedno zmaga in enako je v življenju.

Odigraš še kakšno šahovsko partijo, tako za sprostitev?

Lepo je, ker se skozi poučevanje vrnejo občutki, ko sem šah še igrala. Kot pa sem že povedala, sem borec in šaha ne igram za sprostitev. Grem do konca: ali tekmujem ali nič (smeh), grem na vse ali nič.

Kam te bo pa prihodnost popeljala?

Čar življenja je v tem, da ne vemo, kaj se bo zgodilo. Vsako obdobje ima svoj čar. Ko si majhen, imaš v sebi to otroško nedolžnost, ki jo je treba vedno ohraniti. Takrat si enostavno srečen, blažen, kot da bi prišel iz božjega naročja. V puberteti se stalno iščeš in tako naprej. Potem pridejo leta, ko se je treba »dat hkraj« in se ustaliti, živeti družinsko življenje. Stara leta pa so obdobje miru in duhovnosti. Jaz mogoče malo mešam vse skupaj, vendar ima vsako obdobje dobre in slabe lastnosti.

Bi še kaj dodala?

Bodite srečni in naredite si življenje srečno. Ne se izdati in se poslušajte. Bodite dobri in imejte se radi.