Na sprehodu po Ljubljanskem barju lahko večkrat opazujemo skupine srn, ki se pasejo po travnikih in poljih. V nasprotju z bolj samotarsko gozdno srnjadjo, se tista na Barju združuje v trope, ki lahko štejejo od 10 do 30 živali. Več glav več vidi in to je v odprti krajini še kako pomembno. Najprej se srni z mladiči pridružijo srnjak in njeni lanskoletni mladiči, nato pa se več takšnih družinskih enot združi v trop. Za skrivališča uporabljajo barjanske srne grmišča, mejice, zaraščene jarke in koruzo. Tako se včasih zgodi, da iz grma pred nami skoči srna in steče v daljavo. Poleg srn, lahko pogosto preplašimo tudi poljskega zajca, ki počiva v izkopani jamici med travniškim ali grmovnim rastlinjem. Podnevi so zajci aktivni le v času parjenja, sicer pa ležijo tesno pri tleh in s poleglimi uhlji. Zaradi varovalne barve jih je mirujoče zelo težko opaziti. Ponoči se hranijo z zelišči in travami, če teh primanjkuje pa tudi s poljščinami. Hranit se lahko gredo več kot kilometer daleč. Odrasel zajec se ponavadi giblje na približno 300 ha velikem območju.

Ob Ljubljanici lahko pogosto opazimo prav nič plašne kosmate živali, ki na prvi pogled spominjajo na bobre. To so nutrije. Prihajajo iz Južne Amerike, v Notranjih Goricah pa so jih gojili zaradi njihovega lepega krzna. Uspelo jim je pobegniti s farme in tako so se razširile po Ljubljanskem barju. Hranijo se z rastlinami, tudi poljščinami, občasno pa še s školjkami, raki, dvoživkami in ptičjimi jajci. Poleg vpliva na domače rastlinstvo in živalstvo, lahko škodljivo vplivajo tudi na rečne bregove. Vanje namreč izkopljejo brloge in tako destabilizirajo brežine. Njihovo število na Ljubljanskem barju še kar narašča, populacije nutrij pa so prisotne tudi drugod po Sloveniji.

Poleg nutrije lahko sicer na Ljubljanskem barju ob vodah srečamo tudi precej manjšo, a prav tako tujerodno pižmovko. Vidro, domorodno lepotico, pa bomo le stežka opazili, saj je predvsem nočno aktivna in zelo plaha. Njeno prisotnost nam ponavadi nakažejo iztrebki pod mostovi ali na vidnih mestih ob vodi, s katerimi označuje svoje ozemlje. Je plenilka, ki ji teknejo predvsem ribe, poje pa tudi kakšnega raka ali dvoživko, pa školjke, želve, ptiče, male sesalce in žuželke.

Predvsem nočno aktivni so tudi nekateri drugi veliki sesalci, ki domujejo tudi na Ljubljanskem barju. Divje svinje živijo sicer predvsem v okoliških gozdovih, a se pridejo včasih hranit na barjansko ravnico. Poleg poljščin, jim teknejo tudi podzemni deli drugih rastlin, deževniki, ogrci in drugi talni nevretenčarji, lotijo pa se celo mrhovine. Ponoči bi lahko naleteli tudi na šakale, ki so po videzu nekoliko podobni volku, le da so manjši, imajo krajše noge in daljša ušesa. Oglašajo se z visokim zavijanjem in bevskanjem. Hranijo se z mrhovino, malimi sesalci, žuželkami, pa tudi s sadjem.

Številčnejši od velikih pa so na Ljubljanskem barju seveda mali sesalci. Ker večinoma urno švigajo po tleh in se ob našem zanimanju zanje nemudoma skrijejo v luknjo, težko razločimo, ali je bila to miš, voluharica, ali pa morda celo rovka. Medtem, ko sodijo miši in voluharice med glodavce, in se hranijo predvsem s semeni, pa so rovke žužkojede. Prepoznamo jih lahko po dolgem in zašiljenem gobčku. Mednje spada tudi eden najmanjših sesalcev na svetu – etruščanska rovka. Njene ostanke so našli na Ljubljanskem barju v izbljuvku sove, ki pa je rovko verjetno uplenila kje na Primorskem.

Ljubljansko barje nam vsekakor ponuja mnogo zanimivega. Če hodimo naokrog z odprtimi očmi in ne ustvarjamo hrupa, lahko vidimo marsikaj. Kdo ve, morda pa uzremo celo kakšno divjo mačko?