Šentjošt se je v slovensko zgodovino zapisal kot kraj, kjer je bila ustanovljena prva vaška straža, med vojno in po njej pa je tudi zato utrpel velik krvni davek, ki ga je zahtevala rdeča revolucija. V spomin na ta dogodek pred Kapelo mučencev, ki so jo sredi devetdesetih let zgradili prav z namenom počastitve teh žrtev, vsako leto potekata sveta maša in spominska slovesnost. Letos je mašo daroval urednik Družine Franci Petrič; v luči polpretekle zgodovine je med drugim dejal, da mora biti Slovenija domovina vseh, brez razlike: "Ne smemo si dopustiti, da bi si jo kdo lastil."
Osrednja spominska slovesnost je bila letos posvečena škofu Rožmanu, ki se je leta 1943 mudil tudi v Šentjoštu, kjer je birmoval 131 fantov in deklet. Navzoči so lahko slišali nekaj spominov na ta obisk, ki se je zgodil po tistem, ko so Šentjošt napadli partizani oziroma so pod nasiljem rdeče zvezde že padli nekateri domačini. Rožman je v Šentjoštu zagotovo čutil veliko odločnost, da naše domovine ne damo, je v svojem govoru dejala Helena Jaklitsch. Po njenem mnenju je šlo za obojestransko potrditev: Šentjošt mu je dal moč, da se je še naprej upiral revoluciji, domačine pa utrdil v veri. Na slovesnosti, ki jo je med drugim zaznamovala uniformirana domobranska skupina s polaganjem venca, so podelili tudi Ehrlichova priznanja, ki so jih prejeli Stane Snoj, Marko Kremžar, Vinko Žakelj in "neopazni" sodelavci Nove Slovenske zaveze.