Redar ob cesti je na parkirišča, ki jih v visokem snegu ni bilo prav lahko urediti, usmerjal vozila, glasba z ozvočenja je bila slišna daleč po Gori, na dvorišču Krivčeve hiše v Petrgalucu so vihrale slovenske in sponzorske zastave, v sneg so bile izklesane 'stopničke' za prva tri mesta, v zraku je bilo vonjati čaj in kuhano vino, sonce je ob rahlem vetriču ozračje 'ogrelo' na kakšno stopinje nad ledišče, nekaj deset metrov uhojena gaz pa je obiskovalca pripeljala do zaletne rampe, od koder se je razprl pogled na čisto pravo skakalnico z iztekom v vrtači. Skakalci so si že nadeli štartne številke, vse 'službe' so bile na svojih mestih, navijačev in firbcev je bilo iz minute v minuto več, 'Planica kraljica' je odzvanjalo iz zvočnikov – in res Planica v malem, s skrbno urejenimi podrobnostmi, vključno z grbom Triglava v izteku, sodniškim 'stolpom', transparenti pokroviteljev, merilci vetra …

Vse je bilo nared za tekmo na dan (naključje ali ne), ko je pokojni Stanko Velikonja s 154 metri v Oberstdorfu (leta 1979) postavil primorski rekord, ki se je obdržal vse do lanskega leta, dokler ga ni presegel Jaka Hvala. Orel s Ponikev zdaj drži primorski rekord pri 213 metrih. Se bo kdaj primat vrnil na Goro? Morda, lahko da tudi po zaslugi Zlatkove skakalnice v Petrgavski dolini. Gradnjo skakalnice v vrtači pod hišo je Zlatko načrtoval že dlje časa, letos so razmere dozorele. Snega je več kot dovolj, saj je letošnja zima tretja najbolj snežna v zadnjega pol stoletja (po zimah 1968 / 69 in 1969 /1970), pa tudi časa ima zdaj Zlatko dovolj, saj je v čakalnici za zasluženo penzijo … In namesto s pluženjem snega se je 'cestar' Zlatko zdaj ukvarjal z oblikovanjem profila skakalnice: »Kakih deset dni sem ga premetaval in kar nekaj časa bo še moč skakati, saj ga je na doskočišču več kot meter. Seveda pa sem s pripravljalnimi deli začel že precej prej, posekal drevje, navozil material, pri zemeljskih delih so mi priskočili prijatelji s stroji, ostalo je šlo s krampom in lopato …«

Kot član Čibejeve skupine društva Gora se je Zlatko v zrelih letih udeležil velikega števila tekem starosvetnega smučanja tako doma kot v tujini in njegovo lovsko sobo krasijo številne medalje in pokali. Je pa v mladosti tudi sam skakal, v rodnem Mostu na Soči (nad železniško postajo), pa na Ponikvah in po prihodu na Goro tudi po tamkajšnjih skakalnicah.  

Zlatko je skakalnico sicer namenil vnuku, toda tudi drugi okoliški mladeži, ki bi želela osvajati osnovna znanja smučarskih skokov. Kronist smučanja na Gori in polkovnik slovenske vojske Emil Velikonja (ki seveda na dogodku ni manjkal) je povedal, da je bilo po Gori po več deset manjših skakalnic (rekli so jim skok), kjer so mulci na doma izdelanih smučeh spoznavali osnove skokov in iz te množičnosti se je potem Gora razvila v pomemben skakalni center s pravima skakalnicama v Tihi dolini. Da bi lahko tudi desetmetrska skakalnica na Otlici pomenila nov impulz k obujanju skakalnega športa, je pred uradnim delom tekmovanja v imenu društva Gora v nagovoru dejal tudi Slavko Vidic, ki je potem zasedel mesto med merilci daljav. Tudi vsa ostala mesta ob skakalnici so zasedli prekaljeni zanesenjaki, ki so njega dni spisali uspešno zgodbo skakalnega športa na Gori. Tako so skoke ocenjevali olimpijec Danilo Pudgar, Zvonko Žonta in Joško Krapež, skakalce je po naletu spuščal Dušan Bizjak, na odskočnem mostu je bil Jože Žonta …ni manjkal niti Mitja Velikonja, član odbora za skoke pri Smučarski zvezi Slovenije.

Po dveh poskusnih serijah se je začelo zares, prijavilo se je 15 tekmovalk in tekmovalcev, številka 1 pa je seveda pripadla Zlatkovemu vnuku Teu. Petletnik je bil neustrašen, odločno se je poganjal čez odskočno mizo, iz skoka v skok je bil daljši in v drugi seriji za meter presegel svoja leta, pa še starejšo sestro Sanjo je preskočil. Sicer je v tej kategoriji zmagal Aljaž Prem, ki je pozneje smuči zamenjal za harmoniko. Starejši tekmovalci so bili zelo izenačeni, večina jih je preskočila K točko, ki je pri desetih metrih, nihče pa ni dosegel še zadnje oznake pri 12 metrih. Na pol metra sta se ji približala Matjaž Bolčina (zmagovalec skokov letos v Tihi dolini) in Dušan Prem, ki med veterani ni imel konkurence. Matej Čibej, ki je bil pred leti član uspešne mladinske ekipe društva Gora v telemark smučanju, je s smučmi s prosto peto tudi edini doskočil v telemark, kar so sodniki nagradili s prvim mestom med člani.

Zlatko Krivec je nabavil tudi pravi aerometer, se pravi merilnik vetra, in kot vodja tekmovanja je tudi za nekaj minut prekinil tekmo, menda zaradi premočnega vzgonskega vetra, po besedah 'navitega' napovedovalca Franca Vidmarja – Kitajca pa zato, ker klobase niso bile še kuhane … Pa ni bilo straha, Zlatkova žena Jožica in nevesta Anja sta ob pomoči sosedov, prijateljev in pokroviteljev nahranili in napojili vse, od tekmovalcev do obiskovalcev.  

Zlatko je potem še podelil medalje in praktične nagrade in se zahvalil vsem, ki so mu pri uresničitvi ideje pomagali – in teh ni bilo malo, saj so v skakalnici in dogodku samem prepoznali plemenit namen in ni ga bilo, ki ne bi Zlatku čestital za pogum in izvedbo skakalnice, ki je sicer majhna, a z vsem kar imajo velike, zraven pa je tudi lepa in varna. S tem pa zgodbe o 'skoku' v Petrgavski dolini še ni konec – opogumljen z uspešno premiero je Zlatko Krivec presenetil še z enim drznim načrtom – da napravo prekrije s plastiko in bi tako gorska mladež lahko skakala tudi čez leto …